BLAŽENI · REDOVNIK
Blaženi Gerard Cagnoli
- God
- 29. decembra
- Obdobje
- 14. stoletje
- Smrt
- 1343.
Življenje
Blaženi Gerard Cagnoli se je rodil okoli leta 1267 v Valenzi v Piemontu v bogati in plemiški družini. Ko mu je bilo komaj deset let, je ostal brez očeta. Vso svojo mladost je posvetil negi bolne matere, ki je zbolela za jetiko, in ostal ob njeni postelji z otroško predanostjo vse do njene smrti leta 1290.
Po materini smrti je Gerard, prost zemeljskih vezi, sprejel radikalno evangeljsko odločitev: vsa svoja posestva in bogastvo je razdelil ubogim ter si oblekel beraško oblačilo, da bi živel kot reven romar in puščavnik. Peš je potoval proti jugu Italije, obiskoval grobove apostolov v Rimu in svetišča v Neaplju ter prosil za hrano od vrat do vrat. Ko je iskal popolno samoto in tišino za premišljevanje božjih skrivnosti, je odšel na Sicilijo. Naselil se je najprej v bližini Trapanija, nato pa se je okoli leta 1294 umaknil na divja in samotna pobočja vulkana Etne. Tam je leta preživljal izjemno strogo anahoretsko življenje v trajni molitvi, ležeč na goli zemlji in se hranil z divjim rastlinjem.
Privabljen z glasom o svetosti mladega frančiškanskega škofa svetega Ludvika Toluškega se je Gerard leta 1307 odločil zapustiti puščavniško samoto in vstopiti v Red manjših bratov. Sprejet je bil kot redovni brat laik v samostanu v Randazzu, nato pa premeščen v samostan svetega Frančiška v Palermu. V samostanu je ponižno opravljal najpreprostejša opravila vratarja in kuharja. Gerard se je odlikoval z angelsko preprostostjo, otroško ponižnostjo in neizčrpno potrpežljivostjo. Vsi, ki so trkali na samostanska vrata, so v njem srečevali resničnega Božjega človeka, polnega blagosti in ljubezni. Umrl je v svetosti v samostanu v Palermu 29. decembra 1342.
Čudeži
Gerarda je že za življenja spremljal glas velikega čudodelnika. Izročilo beleži, da so po njegovi preprosti in otroški molitvi številni bolniki čudežno ozdraveli od neozdravljivih bolezni. Njegova navzočnost je prinašala mir med sprte, revno ljudstvo Palerma pa se je vsak dan zatekalo k njegovemu blagoslovu v vseh stiskah. Glas o njegovih čudežih in svetosti se je hitro razširil z juga Sicilije vse do Korzike in Ligurije.
Češčenje in zavetništvo
Češčenje blaženega Gerarda Cagnolija je slovesno potrdil papež Pij X. leta 1908 ter priznal njegov stoletni kult. Njegov god se v Katoliški cerkvi in frančiškanskem redu obhajuje 29. decembra. Njegovo sveto telo počiva v baziliki svetega Frančiška v Palermu. V krščanski umetnosti je upodobljen v rjavem habitu manjših bratov, pogosto s ključi samostanskih vrat, s kruhom, ki ga deli ubogim, ali v molitvi pred sliko svetega Ludvika Toluškega.
Isti dan, 29. decembra, godujejo tudi
- Sveta Benedikta Hyŏng Kyŏng-nyŏn in šest tovarišev, mučeniki 19. stoletje
- Sveti David, kralj in prerok Stara zaveza
- Sveti Marcel Akemitski, opat 5. stoletje
- Sveti Martinijan iz Milana, škof 5. stoletje
- Sveti Tomaž Becket, škof in mučenik 12. stoletje
- Blaženi Viljem Howard, mučenik 17. stoletje
- Sveti Evroult iz Ouchea, opat 6. stoletje
- Sveti Liboz iz Vage, škof in mučenik 3. stoletje
- Sveti Trofim iz Arlesa, škof 3. stoletje