Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 14. stoletje › Spomin › Sveta Gertruda Velika

SVETNICA · DEVICA

Sveta Gertruda Velika

God
16. novembra
Obdobje
14. stoletje

Življenje

Sveta Gertruda Velika se je rodila na slovesni praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1256, v nemški deželi Turingiji. O njenem poreklu in starših je malo znanega, toda že pri petih letih so jo zaupali v vzgojo in pouk v znameniti samostan Helfta blizu Eislebna na Saškem. V tem samostanu, ki je živel po Vodilu svetega Benedikta v cistercijanskem duhu, je bila opatinja modra Gertruda iz Hackeborna, medtem ko je skrb za njeno duhovno in znanstveno vzgojo prevzela sveta Mehtilda iz Hackeborna.

Gertruda se je že zgodaj izkazala kot izjemno nadarjena učenka. Z veliko vnemo je študirala svobodne umetnosti, slovnico, retoriko, latinski jezik, teologijo in glasbo ter si pridobila široko humanistično izobrazbo. Imela je čudovit glas in je z ljubeznijo sodelovala pri kornem petju. Vendar je v petindvajsetem letu življenja po molitvi sklepnice 27. januarja 1281 doživela prvo veliko videnje Gospoda Jezusa Kristusa, ki je povsem preobrazilo njeno življenje. To izkustvo je poimenovala svoje »razsvetljenje« in pravo notranje spreobrnjenje: opustila je posvetne študije, da bi se posvetila izključno preučevanju Svetega pisma, delom cerkvenih očetov (svetega Avguština, svetega Gregorja Velikega in svetega Bernarda iz Clairvauxa) ter kontemplaciji.

Postala je ena največjih krščanskih mistikin v zgodovini Cerkve. Vse njeno notranje življenje je bilo mistična zaroka s Kristusom, prežeta z neizmerno ljubeznijo do Križanega in njegove svete človeške narave. Prejela je nevidne stigme in bila uvedena v najgloblje skrivnosti Presvete Trojice. Na poseben način je sveta Gertruda postala velika predhodnica in oznanjevalka češčenja Presvetega Srca Jezusovega, stoletja pred sodobnimi razodetji. V nekem videnju na praznik svetega Janeza Evangelista je položila svojo glavo na rano Kristusove strani ter slišala utripe njegovega božanskega Srca, ki plamti v ljubezni do ljudi.

Svoja mistična doživetja in razodetja je zapisala v znamenitem delu »Glasnik božje ljubezni« (Legatus divinae pietatis), ki je deloma napisano z njeno roko, deloma pa s pomočjo sosester, ter v »Duhovnih vajah« (Exercitia spiritualia). Iz njenih spisov izžareva globoka bogoslužna in zakramentalna pobožnost: vsako njeno videnje je bilo tesno povezano s sveto mašo in cerkvenim letom. Izčrpana od dolgotrajnih telesnih bolezni in prevzeta od plamena božje ljubezni je sveta Gertruda umrla v samostanu Helfta 17. novembra 1301 ali 1302.

Čudeži

Življenje svete Gertrude je bilo nenehen čudež Božje navzočnosti: prejemala je številna videnja, dar preroštva, mistična zamaknjenja in duhovno branje človeških src. Z molitvijo je izlivala reke Božje milosti na grešnike in duše v vicah, za katere je neprestano darovala svoje trpljenje in molitve.

Češčenje in zavetništvo

Rimskokatoliška Cerkev obhaja god svete Gertrude Velike 16. novembra, medtem ko je v večnost odšla 17. novembra. Papež Inocenc XI. jo je leta 1677 uvrstil v Rimski martirologij, papež Klemen XII. pa je leta 1738 njen praznik razširil na vso Cerkev. Papež Benedikt XIV. ji je podelil naziv »Velika« kot priznanje za njeno globoko teološko modrost in mistični nauk. V sakralni umetnosti je upodobljena v črnem ali belem redovniškem habitu s tančico in kapuco, v roki drži knjigo redovnih pravil in razpelo, na prsih pa ji med sijočimi žarki plamti Presveto Srce Jezusovo ali podoba Deteta Jezusa. Je zavetnica redovnic, mistikov in častilcev Jezusovega Srca ter Zahodne Indije.

Isti dan, 16. novembra, godujejo tudi