Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 5. stoletje › Življenjepisi › Sveti Brikcij

Sveti Brikcij
Klikni za povečavo
×
Sveti Brikcij
Sveti Brikcij. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · ŠKOF

Sveti Brikcij

God
13. novembra
Obdobje
5. stoletje
Smrt
444.

Življenje

Sveti Brikcij se je rodil v Galiji v četrtem stoletju ter od najzgodnejše mladosti odraščal pod okriljem svetega Martina, slavnega škofa v Toursu. V mladosti je bil nemiren in ohol, pogosto se je upiral svojemu svetemu učitelju in ga žalil, toda sveti Martin je v njem prepoznal prihodnjega škofa ter z nadnaravno potrpežljivostjo prenašal njegove slabosti z besedami, da bo Brikcij nekoč preizkušen v trpljenju.

Potem ko se je Brikcij iskreno pokesal in spremenil svoje življenje, je stopil v kleriški stan ter bil po Martinovi smrti leta 397 izvoljen za škofa mesta Tours. Kot Martinov naslednik je škofijo vodil celih sedeminštirideset let, vendar so njegov pontifikat zaznamovale hude preizkušnje, klevete in preganjanja. Nevoščljivi sovražniki so ga lažno obtožili hudih prestopkov zoper čistost, zato je razjarjeno ljudstvo škofa izgnalo iz mesta.

Brikcij je to krivico ponižno sprejel in se odpravil v Rim, kjer je pred papežem dokazal svojo popolno nedolžnost. V izgnanstvu v Rimu je preživel sedem let ter se posvetil molitvi, askezi in pokori. Ko je papež potrdil njegovo nedolžnost, se je Brikcij vrnil v Tours, kjer ga je ljudstvo, ko je spoznalo svojo zmoto, sprejelo z velikim kesanjem in veseljem. Preostanek življenja je preživel v miru ter vodil svojo čredo z veliko svetostjo in krotkostjo. Sveti Brikcij je v miru v Gospodu umrl leta 444.

Češčenje in zavetništvo

God svetega Brikcija obhajamo 13. novembra. Rimski martirologij trajno ohranja spomin nanj kot na učenca svetega Martina, ki je nasledil svojega učitelja in bil sedeminštirideset let preizkušan z mnogimi nasprotovanji. Poleg svetega Martina je glavni zavetnik mesta Tours, njemu v čast pa so zgradili številne cerkve po vsej Franciji in Angliji. Verniki ga častijo kot vzor resničnega spreobrnjenja, potrpežljivosti v prenašanju lažnih klevet in mirnega odpuščanja sovražnikom. V umetnosti ga upodabljajo v škofovskih oblačilih z mitro in pastirsko palico, kako v gubi svojega plašča drži gorečo žerjavico, ki mu ne povzroča bolečine, kar je simbol Božjega pričevanja o njegovi nedolžnosti pred tožniki.

Isti dan, 13. novembra, godujejo tudi