Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 5. stoletje › Življenjepisi › Sveti Simplicij

Sveti Simplicij
Klikni za povečavo
×
Sveti Simplicij
Sveti Simplicij. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · PAPEŽ

Sveti Simplicij

God
10. marca
Obdobje
5. stoletje
Smrt
483.

Življenje

Sveti Simplicij se je rodil v Tivoliju kot sin občana Kastina. Po smrti papeža Hilarija leta 468 je bil izvoljen na Petrov sedež ter prevzel vodstvo Cerkve v enem najtežjih in najbolj prehodnih obdobij krščanske zgodovine. Med njegovim pontifikatom se je končalo Zahodno rimsko cesarstvo: leta 476 je germanski voditelj Odoaker odstavil zadnjega zahodnega cesarja Romula Avgustula in se razglasil za kralja Italije. Čeprav je bil arijanec, je Odoaker s spoštovanjem ravnal s Katoliško cerkvijo in ohranil rimski upravni sistem, zato je Simplicij lahko nadaljeval pastoralno delovanje brez neposrednih preganjanj v samem Rimu.

Nasprotno pa so na Vzhodu divjale težke monofizitske razprave. Ko je uzurpator Bazilisk leta 476 izgnal cesarja Zenona in prevzel oblast v Carigradu, je izdal protipravoverni cesarski razglas, s katerim je ukazal sprejetje le prvih treh vesoljnih cerkvenih zborov ter zavrnil kalcedonski zbor in pismo papeža svetega Leva I. Velikega. Bazilisk je vrnil odstavljena monofizitska patriarha, Timoteja Elura v Aleksandrijo in Petra Fulona v Antiohijo. Papež Simplicij se je neustrašno dvignil v obrambo kalcedonske vere. Pisal je pisma carigrajskemu patriarhu Akaciju, duhovnikom, arhimandritom in samemu Bazilisku ter neumorno opominjal, naj se ohrani vera v polnino božanske in človeške narave v eni Kristusovi osebi. V pismu Bazilisku z dne 10. januarja 476 je Simplicij jasno posvedočil o božanski avtoriteti Petrovega sedeža: "To isto merilo apostolskega nauka trdno držijo nasledniki tistega, ki mu je Gospod zaupal skrb za celotno čredo ovac in komur je obljubil, da ga ne bo zapustil do konca sveta."

Ko je cesar Zenon leta 477 znova pridobil oblast, je razveljavil Baziliskove razglase, Simplicij pa mu je čestital in ga spodbujal, naj zmago pripiše Bogu, ki s tem vrača svobodo Cerkvi. Vendar pa nemiri na Vzhodu niso prenehali. Po smrti pravovernega aleksandrijskega patriarha Timoteja Salofakiola so monofiziti izvolili Petra Monga, pravoverni katoličani pa Ivana Talajo. Patriarh Akacij se je pogodil z Mongom ter skupaj s cesarjem Zenonom leta 482 sestavil Henotikon, cesarski dekret o enotnosti, ki se je izogibal izrecnemu kalcedonskemu izpovedovanju dveh narav in iskal kompromis s krivoverci. Simplicij je odločno zavrnil priznanje Monga in protestiral proti vmešavanju cesarske oblasti v dogmatična vprašanja ter tako ščitil nedotakljivost katoliške vere.

Papež Simplicij je pokazal veliko pastoralno budnost tudi na Zahodu. Škofa Zenona iz Seville je imenoval za papeškega vikarja v Španiji, da bi se papeška oblast in kanonična disciplina lahko učinkovito izvajali sredi barbarskih nemirov. Odločno se je zoperstavil ravenskemu škofu Ivanu, ki je nekanonično posvetil škofa za Modeno, ter s tem branil pravice Rimske cerkve. V Rimu je ustanovil in posvetil štiri nove cerkve. Na griču Celiju je veliko rotundo spremenil v cerkev svetega Štefana Prvomučenika, danes znano kot San Stefano Rotondo. Uredil je cerkev svetega Andreja blizu bazilike Svete Marije Velike, cerkev svetega Štefana za baziliko svetega Lovrenca v Veranu ter cerkev svete Balbine. Da bi zagotovil redno opravljanje bogoslužja, krsta in pokore v velikih pokopaliških bazilikah zunaj rimskega obzidja, je določil, da duhovščina iz posameznih delov mesta izmenično prevzema bogoslužne dolžnosti v bazilikah svetega Petra, svetega Pavla in svetega Lovrenca. Po petnajstih letih rodovitnega upravljanja Cerkve je umrl 10. marca 483.

Češčenje in zavetništvo

God svetega Simplicija obhajamo v Rimskokatoliški cerkvi 10. marca, na dan njegovega prehoda v večnost. Pokopan je v baziliki svetega Petra v Vatikanu. Njegov spomin počastijo v Rimu in v rojstnem Tivoliju. V krščanski umetnosti je upodobljen kot papež s tiaro na glavi, s trojnim križem in z knjigo svojih poslanic, s katerimi je branil kalcedonski zbor in skrbel za celotno Kristusovo čredo.

Isti dan, 10. marca, godujejo tudi