SVETNIK · TEOLOG
Sveti Prosper Akvitanski
- God
- 25. junija
- Obdobje
- 5. stoletje
- Smrt
- 463.
Življenje
Sveti Prosper Akvitanski se je rodil konec četrtega stoletja v Akvitaniji. Pridobil je temeljito izobrazbo v klasični filozofiji in govorništvu ter postal izvrsten krščanski mislec, teolog in pesnik. V zrelih letih je živel v zakonu ter s svojo ženo preživljal pošteno, pobožno in skromno krščansko življenje. Pozneje se je naselil v Marseilleu, kjer je kot redovnik sprejel asketski in redovniški stan.
Prosper se je proslavil kot neomajen in najvidnejši branilec nauka svetega Avguština o Božji milosti in daru vztrajnosti. Ko so se v južni Galiji pojavile težave in ugovori zoper Avguštinovo učenje o predestinaciji in svobodni volji, se je Prosper leta 428 s pismom obrnil na samega škofa v Hiponu, kar je spodbudilo nastanek Avguštinovih znamenitih spisov O predestinaciji svetnikov in O daru vztrajnosti. V tistem času je Prosper sestavil svoje glasovito dogmatično pesniško delo v več kot tisoč heksametrih De ingratis, v katerem je odločno nastopil zoper polpelagijance kot nasprotnike Božje milosti. Po Avguštinovi smrti leta 430 je odločno odgovarjal na ugovore galskih teologov ter branil spomin in nauk svojega učitelja.
Leta 431 je odpotoval v Rim k papežu svetemu Celestinu I., ki je na njegovo spodbudo poslal poslanico galskim škofom ter branil svetega Avguština. Ko se je vrnil v Galiju, je napisal svoje najpomembnejše prozno delo O Božji milosti in svobodni volji, usmerjeno proti Janezu Kasijanu. Okoli leta 440 je papež sveti Lev I. Veliki poklical Prospera v Rim in mu poveril službo svojega tajnika. V tej službi je Prosper sestavljal papeška pisma, zlasti tista proti krivovernemu Evtihu, ter dejavno prispeval k obrambi pravovernosti. Sestavil je tudi znamenito Kroniku, zbirko Avguštinove misli z naslovom Izreke, vzete iz Avguština, iz katerih so bili posamezni kanoni prevzeti na Drugem cerkvenem zboru v Orangeu, ter razlago zadnjih petdesetih psalmov. V miru je umrl v Rimu po letu 455.
Češčenje in zavetništvo
Katoliška cerkev obhajuje god svetega Prospera Akvitanskega 25. junija. Rimski martirologij poudarja njegov svetli spomin kot redovnika, ki je z ženo živel neporočno življenje, odločno branil Avguštinov nauk o Božji milosti ter zvesto služil papežu Levu Velikemu kot pisar. Češčen je kot zavetnik teologov, pisateljev in pesnikov. V krščanski umetnosti se upodablja v obleki učenjaka ali redovnika, držeč v roki pero in knjigo svojih teoloških del o milosti.
Isti dan, 25. junija, godujejo tudi
- Blažena Doroteja iz Montaua, vdova in puščavnica 14. stoletje
- Blažena Marija Lhuillier, devica in mučenka 18. stoletje
- Sveta Evrozija iz Jace, devica in mučenka 9. stoletje
- Sveti Adalbert iz Egmonda, diakon in opat 8. stoletje
- Sveti Dominik Henares, škof, in Frančišek Đỗ Minh Chiểu, mučeniki 19. stoletje
- Sveti Maksim Turinski, škof 5. stoletje
- Sveti Prosper iz Reggija, škof 5. stoletje
- Sveti Salomon Bretonski, kralj in mučenec 9. stoletje
- Blaženi Janez Španjolski, redovnik 12. stoletje
- Sveta Tigrida, devica 6. stoletje
- Sveti Moloh (Luan) iz Rossmarkieja, škof 6. stoletje
- Sveti Viljem iz Montevergina, opat 12. stoletje