Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 5. stoletje › Življenjepisi › Sveti Karadok

SVETNIK · DUHOVNIK IN PUŠČAVNIK

Sveti Karadok

God
13. aprila
Obdobje
5. stoletje
Smrt
500.

Življenje

Sveti Karadok je bil prezbiter in puščavnik, ki je živel v petem stoletju v Walesu. Izhajal je iz plemiškega rodu in je v mladosti bival na kraljevem dvoru v Kambriji, kjer je služil kot dvorni glasbenik ter spretno igral na harfo in razveseljeval vladarja ter velikaše. A nekega dne je na dvoru doživel globoko razočaranje, ko je videl, s kolikšno okrutnostjo ravnajo s siromaki in služabniki, medtem ko so lovski psi uživali vso kraljevo ljubezen, pozornost in nego. Ko je spoznal izpraznjenost in izkrivljenost dvornega življenja, v katerem se živali cenijo bolj kot ljudje, ustvarjeni po Božji podobi, se je Karadok takoj odločil zapustiti kraljevi dvor in posvetno slavo. Odpravil se je k svetemu opatu Teliavu, da bi se pod njegovim modrim duhovnim vodstvom naučil resnično služiti Gospodinu. Položil je redovniške zaobljube, kasneje pa je bil posvečen v prezbitera. Ker ga je privlačevala ljubezen do samote, se je umaknil v odročen del pokrajine Menevije, kjer je preživel ostanek življenja kot puščavnik ter služil Bogu v neprestani molitvi, strogem postu in odpovedovanju. Umrl je v svetosti v svojem puščavniškem bivališču.

Češčenje in zavetništvo

Cerkev česti svetega Karadoka 13. aprila. Rimski martirologij poudarja njegov odhod z dvora, kjer je igral na harfo, zaradi ljubezni do Boga in njegov vstop k opatu Teliavu. Njegovo telo so z veliko častjo hranili v katedrali svetega Davida v Meneviji v Walesu. V sakralni ikonografiji je upodobljen kot puščavnik v habitu z duhovniško štolo, pogosto s harfo, odloženo na tleh ob njegovih nogah, ali s psom, ki ga spominja na zapustitev dvornega življenja. Je zavetnik glasbenikov, harfistov in tistih, ki iščejo moč za radikalno spreobrnjenje in prekinitev s posvetno izpraznjenostjo.

Isti dan, 13. aprila, godujejo tudi