Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 5. stoletje › Življenjepisi › Sveti Patrik

Sveti Patrik
Klikni za povečavo
×
Sveti Patrik
Sveti Patrik. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · ŠKOF

Sveti Patrik

God
17. marca
Obdobje
5. stoletje
Smrt
461.

Življenje

Sveti Patrik, apostol Irske, se je rodil okoli leta 387 v Kilpatricku v Britaniji v ugledni rimsko-britanski družini. Njegov oče Kalfornij je bil mestni uradnik in diakon, mati Konhesa pa je bila v sorodstvu s svetim Martinom iz Toursa. V svojem šestnajstem letu je bil Patrik ugrabljen v roparskem pohodu irskih gusarjev ter odpeljan na Irsko kot suženj. Prodan je bil poganskemu gospodarju Milhuu v pokrajini Dalriadi, kjer je šest let pasel črede na pobočjih gore Slemish. V tistih težkih letih suženjstva in trpljenja, kot sam pričuje v svoji Izpovedi, se je v njem razvnela ljubezen do Boga: podnevi in ponoči, v snegu, mrazu in dežju je molil po sto molitev na dan, trpljenje pa mu je postalo šola vere in priprava na prihodnje poslanstvo. Naučil se je keltskega jezika in spoznal poganske običaje druidov.

Po opozorilu angela v sanjah je pobegnil od gospodarja, prehodil več kot dvesto milj do morske obale in se vkrcal na ladjo, ki ga je vrnila v domovino. Vendar pa je v srcu začutil neustavljiv Božji klic, naj se posveti cerkveni službi in vrne na Irsko, da bi njenemu ljudstvu oznanil odrešenje. Imel je videnje, v katerem so ga otroci z Irske klicali, naj znova hodi med njimi. Odšel je v Galijo, bival v samostanu na otoku Lérins in v Toursu ter stopil pod duhovno vodstvo velikega škofa svetega Germana iz Auxerra, ki ga je poučil v Svetem pismu in posvetil v duhovnika.

Papež sveti Celestin I. je Patriku zaupal poslanstvo, da irsko ljudstvo pripelje v Kristusovo čredo, ter mu podelil ime Patricius, kar pomeni oče ljudstva. Na poti proti Irski je ob novici o smrti škofa Paladija prejel škofovsko posvečenje v Torinu po rokah svetega Maksima. Okoli leta 433 se je Patrik izkrcal na irski obali in začel velicansko delo evangelizacije.

Na sam velikonočni dan leta 433 je na hribu Slane prižgal velikonočni ogenj kljub kraljevi prepovedi ter pogumno stopil pred velikega kralja Leogaira in zbor druidov na hribu Tara. S svojo vero, zgovornostjo in čudeži je premagal poganske čarovnike ter pridobil svobodo oznanjevanja evangelija po vsej Irski. Po izročilu je s pomočjo deteljice s tremi listi zbranim poganom razložil skrivnost Presvete Trojice. Patrik je obšel celoten otok, krstil na tisoče ljudi, posvetil številne škofe in duhovnike, gradio cerkve in ustanavljal samostane, ki so postali žarišča vere in kulture. Ustanovil je škofovski sedež v Armaghu, ki je postal središče Irske cerkve. Izčrpan od svetega dela je umrl 17. marca okoli leta 461 v Saulu pri Downpatricku.

Čudeži

Bog je Patrikovo apostolsko delovanje potrdil s številnimi močnimi čudeži. Ko je poganski poglavar Dihu dvignil meč, da bi ga posekal, mu je roka čudežno otrdela, dokler se ni priklonil Kristusu. Pred kraljem na Tari je razpršil temo, ki so jo priklicali druidi, ter z molitvijo zrušil glavnega čarovnika, ki se je dvignil v zrak. Izročilo mu pripisuje tudi popolno izgonitev vseh kač in strupenjač z irskega otoka.

Češčenje in zavetništvo

Katolička cerkev obhaja god svetega Patrika 17. marca, njegovo ime pa je zapisano v Rimskem martirologiju. Je glavni zavetnik Irske, inženirjev, rudarjev ter zavetnik pred kačjimi piki. Njegov grob v Downpatricku je že stoletja glavno romarsko središče. V umetnosti je upodobljen v škofovskih oblačilih z mitro in pastirsko palico, z deteljico v roki, medtem ko z nogami tepta kače.

Isti dan, 17. marca, godujejo tudi