Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 5. stoletje › Življenjepisi › Sveti Zosim

Sveti Zosim
Klikni za povečavo
×
Sveti Zosim
Sveti Zosim. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · PAPEŽ

Sveti Zosim

God
26. decembra
Obdobje
5. stoletje
Smrt
418.

Življenje

Sveti Zosim je bil rimski škof in papež, ki je upravljal Petrovo ladjo od marca 417 do decembra 418. Po starodavnih zapisih je bil po rodu Grk, sin Abrama, na rimski sedež pa je bil izvoljen soglasno po smrti svetega papeža Inocenca I. Njegovo posvečenje je bilo 18. marca 417 v navzočnosti številnih škofov.

Zosim je bil mož izjemne delovne energije, odločnosti in vneme za cerkveni red. Takoj po prevzemu službe je škofu Patroklu iz Arlesa podelil metropolitanske pravice nad galijskimi pokrajinami ter ga imenoval za papeškega vikarja za Galijo, s čimer je skušal utrditi cerkveno edinost v teh krajev. Kmalu po izvolitvi se je soočil z zvijačnimi poskusi pelagijanskih voditeljev Celestija in Pelagija, ki sta skušala izpodbiti prej obsodbe, ki je proti njima izdal papež Inocenc I. Celestij in Pelagij sta Zosimu poslala spretno sestavljeni veroizpovedi, v katerih sta prikrila svoje zmote, zato je papež sprva pozval afriške škofe k previdnosti in ponovnemu preudarku.

Ko pa so afriški škofi na čelu s svetim Avrelijem Kartaškim in svetim Avguštinom na zboru v Kartagini 1. maja 418 jasno razkrinkali pravi obraz pelagijanstva ter predložili neizpodbitne dokaze, je Zosim prepoznal nevarnost. Izdal je svoj glasoviti doktrinarne dekret Traktatorija (Tractoria), v katerem je slovesno in s polno avtoriteto Apostolskega sedeža obsodil Pelagija, Celestija in njuno krivoverstvo. Ta dekret je bil poslan vsem škofom krščanskega sveta, s čimer je bil pravoverni nauk o izvirnem grehu in nujnosti Božje milosti za vselej obranjen. Sprejel je tudi pomembne določbe o cerkveni disciplini in nošenju manipla za diakone. Po kratkem, a izjemno burnem in pomembnem pontifikatu je v miru umrl v Rimu 27. decembra 418.

Češčenje in zavetništvo

God svetega Zosima, papeža, obhajamo 26. decembra. Njegovo sveto telo je položeno na Tiburtinski cesti v Rimu, v grobni baziliki svetega Lovrenca na pokopališču Agro Verano. Cerkev ga časti kot budnega prvosvečenika, ki je v odločilnem trenutku z močjo Petrove službe ohranil celovitost katoliške dogme in obranil nauk o milosti. V krščanski umetnosti je upodobljen v papeški obleki s tiaro in papeškim križem, držeč v roki bulo Tractoria, s katero obsoja pelagijansko krivoverstvo.

Isti dan, 26. decembra, godujejo tudi