SVETNIK · ŠKOF
Sveti Maruta
- God
- 16. februarja
- Obdobje
- 5. stoletje
- Smrt
- 420.
Življenje
Sveti Maruta je bil ugleden pastir in škof mesta Majferkat v Mezopotamiji, na meji rimskega in perzijskega cesarstva, na prelomu iz četrtega v peto stoletje. Bil je mož izjemne modrosti, globoke svetosti in odličen zdravnik ter je gojil tesno prijateljstvo s svetim Janezom Zlatoustim.
Maruta se je udeležil prvega carigrajskega koncila leta 381 in koncila v Antiohiji, vendar je bilo njegovo glavno življenjsko delo posvečeno obnovi Cerkve v Perziji, ki je bila strahovito opustošena med dolgotrajnimi preganjanji pod kraljem Šapurjem II. Bizantinski cesar Teodozij II. ga je poslal kot cesarskega poslanca na perzijski dvor. Tam si je Maruta s svojo krotkostjo, svetniškim življenjem in zdravniško umetnostjo pridobil veliko spoštovanje in naklonjenost perzijskega kralja Jazdegerda I. ter premagal spletke zoroastrskih magov.
Od kralja je izprosil versko svobodo za kristjane, obnovil porušene cerkve in sklical zgodovinski cerkveni koncil v Selevkiji in Ktezifonu leta 410, na katerem so sprejeli kanone nicejskega koncila in vzpostavili pravilen cerkveni red v Perzijskem cesarstvu. Maruta je bil tudi ploden teološki pisatelj: sestavil je Dejanja perzijskih mučencev, Zgodovino nicejskega koncila ter čudovite liturgične himne o presveti evharistiji in častitljivem križu. S svojim neumornim delom je zbral posmrtne ostanke neštetih perzijskih mučencev in jih shranil v svojem škofijskem mestu, ki se je zato poimenovalo Martiropol, Mesto mučencev. V miru je v Gospodu umrl pred letom 420.
Češčenje in zavetništvo
God svetega Marute se obhaja 16. februarja, v nekaterih vzhodnih koledarjih pa se omenja tudi 4. decembra. Z enakim velikim spoštovanjem ga častijo latinska, grška, koptska in sirska Cerkev kot očeta in obnovitelja perzijskega krščanstva. Je zavetnik zdravnikov, diplomatov in mirovnikov. V sakralni umetnosti je upodobljen v škofovskem oblačilu vzhodnega obreda z omoforjem, medtem ko drži relikviarij z relikvijami perzijskih mučencev in pero, s katerim je beležil njihova sveta pričevanja.
Isti dan, 16. februarja, godujejo tudi
- Blažena Filipa Mareri, devica 13. stoletje
- Blaženi Giuseppe Allamano, duhovnik 20. stoletje
- Blaženi Nikolaj Paglia, duhovnik 13. stoletje
- Sveta Julijana iz Nikomedije, devica in mučenka 4. stoletje
- Sveti Elija, Jeremija, Izaija, Samuel in Daniel, mučenci 4. stoletje