SVETNIK · PREZBITER IN CERKVENI UČITELJ
Sveti Hieronim
- God
- 30. septembra
- Obdobje
- 5. stoletje
- Smrt
- 420.
Cerkveni učiteljiSplošni rimski koledarDuhovniki
Med najbolj čaščenimi: Najbolj čaščeni na Hrvaškem, Najbolj čaščeni na angleškem območju, Najbolj čaščeni na nemškem območju, Najbolj čaščeni v Italiji, Najbolj čaščeni na španskem območju, Najbolj čaščeni na francoskem območju, Najbolj čaščeni na Poljskem, Najbolj čaščeni na portugalskem območju, Najbolj čaščeni na Slovenskem
Življenje
Sveti Hieronim se je rodil v Stridonu, mestu na meji med Dalmacijo in Panonijo, okoli leta 342. Kot nadarjen mladenič je odšel v Rim, kjer je pridobil vrhunsko klasično in govorniško izobrazbo ter prejel zakrament svetega krsta. Privlačen z vzvišenostjo asketskega življenja je začel teološki študij v Trierju, bival v Ogleju ter se okoli leta 373 odpravil na Vzhod. V Antiohiji je poslušal razlage Svetega pisma, od leta 374 do 379 pa je živel strogo samotarsko življenje v sirski puščavi Halkidi ter preživljal dneve v molitvi, pokori in učenju hebrejskega jezika. V Antiohiji je bil posvečen v prezbiterja, nato pa je v Carigradu postal prijatelj in učenec svetega Gregorja Nazianškega.
Leta 382 se je vrnil v Rim in postal tajnik papeža Damaza, ki mu je zaupal epohalno delo prenove latinskega prevoda Svetega pisma. V Rimu je zbral krog pobožnih plemkinj, med katerimi so bile Marcela, Paula in Evstohija, ter jih poučeval v svetopisemskih jezikih in askezi. Po smrti papeža Damaza je zaradi spletk in nerazumevanja leta 385 zapustil Rim ter se leta 386 za stalno naselil v Betlehemu. Tam je postavil samostan v bližini votline Kristusovega rojstva, kjer je preživel preostanek življenja v molitvi, pokori in neprestanem znanstvenem delu.
Njegovo glavno življenjsko delo je bil prevod Stare zaveze iz izvirnega hebrejskega jezika v latinščino ter revizija Nove zaveze, s čimer je nastala Vulgata, uradno svetopisemsko besedilo Zahodne Cerkve. Sestavil je neprecenljive razlage skoraj vseh svetopisemskih knjig, apologetska dela proti Helvidiju, Jovinijanu, Vigilanciju in pelagijancem ter znamenito delo O znamenitih možeh. Zaradi svoje ognjevite narave in brezkompromisne ljubezni do resnice je vodil številne teološke polemike, a je vedno ostal ponižno podrejen avtoriteti apostolskega sedeža. Umrl je v visoki starosti v Betlehemu 30. septembra leta 420.
Češčenje in zavetništvo
God svetega Hieronima se obhaja 30. septembra. Cerkev ga časti kot enega izmed štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev in največjega svetopisemskega strokovnjaka krščanske antike. Njegove posmrtne ostanke so pozneje prenesli iz Betlehema v Rim ter počivajo v baziliki Marije Snežne. Je glavni zavetnik Dalmacije, prevajalcev, biblicistov, teologov, študentov in knjižničarjev.
V krščanski umetnosti se sveti Hieronim upodablja v kardinalskem škrlatnem oblačilu ali kot puščavnik v votlini, ki se s kamnom tolče po prsih pred razpelom ter drži knjigo Svetega pisma in pero, pogosto z levom ob nogah, ki ponazarja njegovo duhovno moč in hvaležnost narave.
Isti dan, 30. septembra, godujejo tudi
- Blaženi Federico Albert, duhovnik 19. stoletje
- Sveti Amato iz Nusca, škof 11. stoletje
- Sveti Antonin iz Piacenze, mučenik 4. stoletje
- Sveti Gregor Prosvetitelj, škof 4. stoletje
- Sveti Honorij iz Canterburyja, škof 7. stoletje
- Sveti Simon iz Crépyja, redovnik 11. stoletje
- Blažena Felicita Meda, opatinja 15. stoletje
- Blaženi Jean-Nicolas Cordier, duhovnik in mučenik 18. stoletje
- Sveta Evzebija iz Marseillea, devica 5. stoletje
- Sveti Frančišek Borgia, duhovnik 16. stoletje
- Sveti Ismidon iz Diea, škof 12. stoletje
- Sveti Urs in Viktor, mučenca 4. stoletje