Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 6. stoletje › Življenjepisi › Sveti Hermenegild

Sveti Hermenegild
Klikni za povečavo
×
Sveti Hermenegild
Sveti Hermenegild. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · KRALJEVIČ IN MUČENIK

Sveti Hermenegild

God
13. aprila
Obdobje
6. stoletje
Smrt
585.

Življenje

Sveti Hermenegild je bil vizigotski kraljevič, starejši sin kralja Leovigilda in katoliške kraljične Teodozije. Leta 576 se je poročil s frankovsko princeso Ingundo, hčerjo kralja Sigeberta in kraljice Brunehavte, ki je bila stanovitna in neomajna katoličanka. Leovigildova druga žena Gosvinta, fanatična arijanka, je sovražila katoliško princeso in jo kruto zlorabljala, saj jo je skušala prisiliti v prestop v arijanstvo.

Da bi pomiril napetosti na dvoru v Toledu, je Leovigild poslal Hermenegilda in Ingundo na jug ter sinu zaupal upravo nad Andaluzijo s sedežem v Sevilji. V Sevilji je Hermenegild pod vplivom svoje žene in ob poučevanju svetega škofa Leandra Seviljskega doživel popolno spreobrnjenje, se odpovedal arijanski krivi veri ter slovesno stopil v naročje Katoliške cerkve.

Ko je razjarjeni kralj Leovigild izvedel za sinovo spreobrnjenje, ga je poklical na odgovornost v Toledo, a je Hermenegild zavrnil poslušnost ukazu, saj je vedel, da ga čaka prisilni odpad od vere. Da bi zaščitil zatirane katoličane in svoje pravice, je prijel za orožje in sklenil zavezništvo z Bizantinci. Kralj Leovigild se je odpravil na vojni pohod proti sinu, podkupil bizantinske zaveznike s trideset tisoč zlatniki, oblegal Seviljo in po skoraj dveh letih obleganja mesto zavzel. Hermenegild se je zatekel v cerkev v Córdobi, od koder ga je oče z lažnimi obljubami izvabil, mu snel kraljevska oblačila in ga zaprl v ječo v Valenciji, nato pa v Tarragoni. Njegova žena Ingunda se je z otrokom umaknila v Afriko, kjer je umrla.

V ječi v Tarragoni je kraljevič z junaško potrpežljivostjo prenašal težke verige in pomanjkanje. O njegovih zadnjih trenutkih pričuje sveti papež Gregor Veliki v svojih Dialogih. V noči pred veliko nočjo leta 585 je Leovigild v sinovo ječo poslal arijanskega škofa z obljubo popolnega odpuščanja in povrnitve časti, če prejme obhajilo iz rok tega krivoverca. Hermenegild je to z zaničevanjem zavrnil, saj ni hotel izneveriti prave katoliške vere. Ko je arijanski škof kralju sporočil sinov neomajni odgovor, je Leovigild vzplamtel v jezi in v ječo poslal rablje. Vojaki so svetemu kraljeviču s sekiro odsekali glavo, s čimer je prav na dan velike noči, 13. aprila 585, prejel mučeniški venec.

Češčenje in zavetništvo

Liturgični god svetega Hermenegilda obhajamo 13. aprila. Rimski martirologij navaja njegov spomin v Tarragoni v Hispaniji ter ga slavi kot sina arijanskega kralja Leovigilda, ki se je sprernil po svetem Leandru, zavrnil prejem obhajila od arijanskega škofa na velikonočni dan in bil po očetovem ukazu usmrčen s sekiro. Papež Sikst V. je leta 1585 na prošnjo kralja Filipa II. obhajanje njegovega praznika razširil na vso Španijo. V sakralni umetnosti je upodobljen v kraljevskem oblačilu s krono, v roki drži sekiro in mučeniško palmo, pogosto v ječi pri molitvi pred angelom. Častijo ga kot zavetnika spreobrnjencev, španske kraljeve hiše in po krivem zaprtih.

Isti dan, 13. aprila, godujejo tudi