Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 6. stoletje › Življenjepisi › Sveti Avit de Vienne

Sveti Avit de Vienne
Klikni za povečavo
×
Sveti Avit de Vienne
Sveti Avit de Vienne. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · ŠKOF

Sveti Avit de Vienne

God
5. februarja
Obdobje
6. stoletje
Smrt
518.

Življenje

Sveti Avit se je rodil okoli leta 450 v ugledni galsko-rimski senatorski družini, v kateri so se škofovske časti prenašale iz roda v rod. Bil je v bližnjem sorodstvu z zahodnorimskim cesarjem Avitom. Okoli leta 490 je prevzel škofovski sedež v Viennu v Galiji in tako nasledil svojega očeta Hezihija. V izjemno zapletenih in nemirnih časih za Cerkev ter rimsko kulturo v južni Galiji je Avit odločilno vplival na ohranitev katoliške pravovernosti. Z veliko modrostjo in vztrajnostjo je delal za izkoreninjenje arijanskega krivoverstva v Burgundskem kraljestvu. Pridobil si je globoko zaupanje kralja Gundobada ter uspel v katoliško vero pripeljati njegova sina in prestolonaslednika, svetega kralja Sigismunda.

Kot pastir viennske Cerkve se je izkazal tudi kot neumoren nasprotnik semipelagijanizma in Akacijevega razkola v Carigradu. Kakor njegov sodobnik Enodij iz Pavije je Avit močno poudarjal prvenstvo in avtoriteto Apostolskega sedeža v Rimu kot glavni branik cerkvene edinosti in krščanske omike, pri čemer je zapisal znamenite besede: če se posumi v rimskega papeža, je pretresen celotni episkopat, ne le en škof.

Zapustil je bogato književno in teološko dediščino. Njegovo najbolj znano delo je biblijski ep v petih knjigah z več kot dva tisoč petsto heksametri, v katerem obravnava izvirni greh, izgon iz raja, vesoljni potop in prehod čez Rdeče morje, pri čemer potop in izhod iz Egipta razlaga kot praspodobi svetega krsta. Napisal je tudi pesnitev o devicaštvu, posvečeno svoji sestri redovnici Fuscini, nato teološki spis proti evtihijanskemu krivoverstvu ter okoli sedeminosemdeset dragocenih pisem, med katerimi izstopa slavno pismo frankovskemu kralju Klodviku ob njegovem krstu. Sveti Avit je v miru in svetosti umrl v Viennu okoli leta 518.

Češčenje in zavetništvo

Liturgični god svetega Avita obhajamo 5. februarja. Rimski martirologij poudarja njegovo vero in vnemo, s katerima je v času kralja Gundobada obranil Galijo pred arijansko kugo. Njegove relikvije so skozi zgodovino z velikim spoštovanjem hranili v stolni cerkvi svetega Mavricija v Viennu. V krščanski ikonografiji je upodobljen v škofovskem oblačilu z mitro in palico, v roki pa drži knjigo svojih pesmi in pisem ali z razpelom, s katerim premaguje arijansko krivoverstvo. Kliče se kot zavetnik pesnikov, teologov, pisateljev in braniteljev cerkvene edinosti.

Isti dan, 5. februarja, godujejo tudi