SVETNIK · OPAT
Sveti Sava Posvečeni
- God
- 5. decembra
- Obdobje
- 6. stoletje
- Smrt
- 532.
Življenje
Sveti Saba Posvečeni se je rodil leta 439 v Mutalaski blizu Cezareje v Kapadokiji v pobožni krščanski družini. Od zgodnje mladosti je čutil nepremagljivo privlačnost do meniškega poklica ter je vstopil v kapadoški samostan, kjer je preživel kakih deset let v vaji ponižnosti in askeze. Voden od hrepenenja po popolnejšem življenju se je pri osemnajstih letih odpravil v Jeruzalem in Judejsko puščavo ter stopil pod vodstvo svetega Evtimija Velikega, ki ga je zaupal svetemu Teoktistu v strogo vzgojo. Saba se je odlikoval z izjemno poslušnostjo, postom in celonočnimi molitvenimi bdenji.
Po Evtimijevi smrti se je umaknil v popolno samoto v votlino v pečinah Cedronske doline, kjer je preživel pet let v neprestanem pogovoru z Bogom. Kmalu so se okoli njega zbrali številni samotarji, zato je Saba vzpostavil novo obliko puščavniškega življenja, ko je samotarje organiziral v samostanske naselbine, imenovane lavre, pod oblastjo enega predstojnika. Ustanovil je sedem takšnih samostanov po Judejski puščavi, med katerimi je najbolj znana Velika lavra, ki še danes ponosno nosi njegovo ime: samostan Mar Saba.
V svoji Veliki lavri je Saba preživel dolga leta kot duhovni oče in modri opat stotinam menihov ter sijal z zgledom najvzvišenejše svetosti. Jeruzalemski patriarh Salustij ga je posvetil v duhovnika in postavil za arhimandrita vseh palestinskih puščavnikov. Saba je bil neustrašen branilec pravovernosti: dvakrat je potoval v Carigrad pred cesarja Anastazija I. in Justinijana I., da bi branil sklepe kalcedonskega koncila in ščitil pravice jeruzalemske Cerkve pred krivoverstvom. Sveto je umrl v svoji Veliki lavri blizu Jeruzalema 5. decembra 532, v štiriindevetdesetem letu starosti.
Čudeži
Gospod je svetega Saba proslavil s številnimi čudeži. S svojo molitvijo je v suhi Cedronski soteski privabil neusahljiv izvir žive vode, ki še danes teče znotraj samostanskega obzidja. Med strašno sušo v Palestini je Bog na njegove goreče molitve in solze poslal obilen dež, ki je napojil zemljo in rešil ljudstvo pred pogubo. Divje puščavske zveri, zlasti levi, so se pokoravale njegovemu glasu in si z njim v miru delile votlino, kar je pričevalo o rajski neomadeževanosti, ki jo je prejel v Gospodu.
Češčenje in zavetništvo
Cerkev obhaja god svetega Saba Posvečenega 5. decembra. Rimski martirologij ga slavi blizu Jeruzalema kot opata, ki je uvedel novo obliko puščavniškega življenja v sedmih samostanih ali lavrah, dolga leta živel v Veliki lavri ter sijal z zgledom svetosti in se hrabro boril za kalcedonsko vero. Njegovo neraspadlo telo je stoletja počivalo v njegovi lavri v Judejski puščavi, od koder je bilo v času križarskih vojn preneseno v Benetke, leta 1965 pa slovesno vrnjeno v samostan Mar Saba. V sakralni ikonografiji se upodablja kot ostarel menih v redovni obleki z dolgo belo brado, s palico in zvitkom svojih pravil, pogosto z levom, ki kleči ob njegovih nogah. Je zavetnik menihov, puščavnikov in popotnikov skozi puščavske pokrajine.
Isti dan, 5. decembra, godujejo tudi
- Blaženi Nikolaj Stensen (Steno), škof 17. stoletje
- Sveta Krespina Tagorska, mučenka 4. stoletje
- Sveti Gerald iz Brage, škof 15. stoletje
- Sveti Lucid iz Aquare, redovnik 11. stoletje
- Blaženi Bartolomej Fanti, duhovnik 15. stoletje
- Sveti Janez Almond, duhovnik in mučenec 17. stoletje