Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 6. stoletje › Življenjepisi › Sveti Servul Rimski

SVETNIK · BERAČ

Sveti Servul Rimski

God
23. decembra
Obdobje
6. stoletje
Smrt
590.

Življenje

Sveti Servul je živel v 6. stoletju v Rimu ter posvetil vse svoje bitje Bogu sredi najhujšega telesnega trpljenja in popolnega zemeljskega uboštva. Že od zgodnjega otroštva je bil povsem hrom in nepokreten, tako da ni mogel nikoli samostojno vstati, sesti v postelji ali prinesti roke k ustom, da bi se nahranil. Pobožna mati in brat sta ga vsak dan nosila pred lopo starodavne bazilike svetega Klementa v Rimu, kjer je ležal in prosil miloščine pri mimoidočih.

O njegovem svetniškem življenju in prehodu v večnost je pretresljivo pričevanje zapustil sveti papež Gregor Veliki v svojih Homilijah na evangelij in Dialogih. Čeprav se Servul ni nikoli naučil brati, je kupil knjige Svetega pisma ter ponižno prosil pobožne romarje in klerike, ki so obiskovali cerkev, naj mu na glas berejo Božjo besedo, tako da se je celotno Pismo naučil na pamet in ga v srcu nenehno premišljeval.

Kakor poudarja Rimski martirologij, se je Servul sredi neprestanih bolečin vselej zahvaljeval Bogu in hvalil Njegovo sveto ime, vse, kar je zbral z miloščino, pa je delil z drugimi reveži in pomoči potrebnimi, ki so se zbirali okoli njega. Ko se mu je približala ura smrti, je prosil reveže in obiskovalce, naj skupaj z njim zapojejo hvalne psalme. Sredi petja je nenadoma umolknil in rekel: »Utihnite, ali ne slišite, kako veličastne hvalnice odmevajo iz nebes?« V tistem trenutku, ko je poslušal angelski zbor, je njegova sveta duša okoli leta 590 poletela k Bogu, iz njegovega telesa pa je privrel neizrekljiv prijeten vonj, ki je napolnil vso cerkveno vežo.

Češčenje in zavetništvo

Liturgični god svetega Servula se obhaja 23. decembra. Rimski martirologij navaja njegov spomin v Rimu ter ponavlja besede svetega Gregorja Velikega o njegovi hromosti pod lopo cerkve svetega Klementa, neprestanem zahvaljevanju Bogu sredi bolečin in deljenju miloščine revežem. Njegovo telo je bilo s spoštovanjem pokopano v baziliki svetega Klementa v Rimu. V krščanski umetnosti se upodablja kot bolnik, ki leži na ležišču pod cerkveno vežo, z rokami, sklenjenimi k molitvi, in odprtim Pismom pri vzglavju, medtem ko angeli nesejo njegovo dušo v nebesa. Časti se kot zavetnik beračev, telesnih invalidov, nepokretnih oseb in kroničnih bolnikov.

Isti dan, 23. decembra, godujejo tudi