SVETNIK · ŠKOF IN OPAT
Sveti Dubricij
- God
- 14. novembra
- Obdobje
- 6. stoletje
- Smrt
- 550.
Življenje
Sveti Dubricij (valižansko Dyfrig) je eden najznamenitejših in najbolj čaščenih zgodnjih svetnikov Walesa. Rojen je bil v Madleyju ob reki Wye, kot sin Eurddil, hčere kralja Pebije iz pokrajine Ergyng v današnjem Herefordshiru. Že kot deček se je odlikoval z izjemno bistrostjo uma, ko pa je odrasel, je postal po vsej Britaniji znan kot odličen poznavalec svetih ved in učitelj krščanskega življenja.
Dubricij je ustanovil slovito šolo in učilišče v Hentlandu (Henllan) ob reki Wye, kjer je po izročilu sedem let poučeval in vzdrževal množico učencev in klerikov. Od tam je odšel v Mochros navzgor po reki, kjer je ustanovil samostansko opatijo, ki je postala žarišče meniškega in pastoralnega delovanja. Zaradi svoje modrosti in svetosti je bil posvečen v škofa ter je vodil Cerkev v Llandaffu, svojo duhovno skrb pa je razširil tudi na širše območje južnega Walesa.
Ko je začutil, da mu pešajo moči, in se je želel v tišini pripraviti na srečanje z Gospodom, se je Dubricij odpovedal škofovski službi. Umaknil se je na samotni otok Bardsey ob severni obali Walesa, znan kot otok svetnikov, kjer je z učenci preživel zadnja leta življenja v strogi puščavniški askezi in neprestani molitvi. Na tem otoku je v globokem miru umrl okoli leta 612 in tam bil pokopan. Poznejše romantične kronike, kakršne je pisal Geoffrey iz Monmoutha, so ga prikazovale kot nadškofa Caerleona in udeleženca na dvoru kralja Arturja, toda resnična veličina svetega Dubricija je v njegovem pristnem apostolskem, učiteljskem in škofovskem delovanju med Valižani.
Češčenje in zavetništvo
Glavni liturgični god svetega Dubricija obhajamo 14. novembra, na dan njegove smrti. Škof Urban iz Llandaffa je leta 1120 slovesno prenesel njegovo telo z otoka Bardsey v stolnico svetega Petra in Pavla v Llandaffu, kjer so ga položili pred Marijin oltar, zato spomin na ta prenos obhajajo v maju. V ikonografiji je Dubricij pogosto upodobljen z dvema škofovskima palicama, kar označuje njegovo zgodovinsko pristojnost nad starodavnima središčema Caerleon in Llandaff. Častijo ga kot zavetnika valižanskih študentov, učiteljev, duhovniških kandidatov in starodavne škofije Llandaff.
Isti dan, 14. novembra, godujejo tudi
- Sveti Étienne-Théodore Cuenot, škof in mučenec 19. stoletje
- Sveti Hipatij iz Gangre, škof in mučenec 4. stoletje
- Sveti Janez Trogirski, škof 12. stoletje
- Sveti Lorcán Ua Tuathail, škof 12. stoletje
- Sveti Nikola Tavelić, Deodat Aribert, Štefan iz Cunea in Peter iz Narbonna, duhovniki in mučenci 14. stoletje
- Sveti Ruf iz Avignona, škof 2. stoletje
- Sveti Serapion of Algiers, mučenec 13. stoletje
- Sveti Sijard iz Mariëngaarda, opat 13. stoletje
- Blaženi Janez iz Tufare, puščavnik 12. stoletje
- Blaženi Janez Liccio, duhovnik 16. stoletje
- Sveti Teodot Heraklejski, mučenec 4. stoletje