Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 6. stoletje › Življenjepisi › Sveti Markulf

Sveti Markulf
Klikni za povečavo
×
Sveti Markulf
Sveti Markulf. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · OPAT

Sveti Markulf

God
1. maja
Obdobje
6. stoletje
Smrt
588.

Življenje

Sveti Markulf se je rodil konec 5. stoletja v Bayeuxu v Galiji v plemiški družini. Že od malih nog se je učil krščanskih kreposti, po smrti svojih staršev pa je vso svojo dediščino razdelil ubogim in potrebnim, da bi neovirano hodil za Kristusom. Pri tridesetih letih je od škofa Posessorja prejel sveti red duhovništva.

V želji po trajnem motrenju Boga in askezi se je Markulf umaknil v samotarsko in puščavniško življenje na osamljeni otok ob obalah Male Britanije, današnje Bretanje. Tam je preživljal dneve v najstrožjem postu, nočnih bdenjih in premišljevanju Svetega pisma. Vendar je njegov puščavniški mir kmalu pritegnil številne učence, ki so si želeli duhovnega vodstva.

Markulf je prepoznal Božji klic, naj se posveti skupnemu meniškemu življenju, zato je v Nanteuilu na polotoku Cotentin ustanovil samostan ter postal njegov prvi opat. Kot menih in opat je modro vodil zaupane mu brate, oznanjal evangelij okoliškemu prebivalstvu in jih utrjeval v veri. Obiskal je tudi frankovskega kralja Hildeberta I., pri katerem je izprosil zaščito in posestva za svoj samostan. V miru je umrl v svojem samostanu 1. maja leta 558.

Čudeži

Sveti Markulf je bil obdarjen s čudežnim darom ozdravljanja bolnikov, zlasti tistih, ki so trpeli za hudimi kožnimi boleznimi in oteklinami na vratu, skrofulo. Po izročilu so frankovski kralji še stoletja po kronanju v Reimsu romali na njegov grob v Corbenyju, kjer so prejeli milost, da so s polaganjem rok in dotikom zdravili bolnike s skrofulozo.

Češčenje in zavetništvo

Liturgični god svetega Markulfa se obhaja 1. maja. Rimski martirologij beleži njegov spomin na otoku Male Britanije ter ga slavi kot puščavnika, nato pa meniha in opata samostana v Nanteuilu. Njegove relikvije so pozneje prenesli v Corbeny v pokrajini Šampanji. V umetnosti se upodablja v opatskem habitu s pastoralom, pogosto kako polaga roko na bolnika z oteklinami na vratu. Časti se kot zavetnik obolelih za kožnimi boleznimi, skrofulozo in nalezljivimi izpuščaji.

Isti dan, 1. maja, godujejo tudi