SVETNIK · PUŠČAVNIK
Sveti David Solunski
- God
- 26. junija
- Obdobje
- 6. stoletje
- Smrt
- 535.
Življenje
Sveti David Solunski se je rodil v Mali Aziji v petem stoletju, a je v mladosti prišel v Solun v Makedoniji, da bi se posvetil Bogu v meniškem stanu. Vstopil je v samostan svetih mučencev Teodorja in Merkurija, kjer se je odlikoval po ponižnosti, pokorščini in strogi askezi. Ob branju življenjepisov svetih stebrovnikov in anahoretov je David začutil močan notranji klic k bolj koreniti obliki pokore. Povzpel se je na mandljevo drevo v bližini mestnega obzidja Soluna ter je na njegovih vejah preživel skoraj tri leta v neprestani molitvi, prenašajoč poletno pripeko in zimski mraz, dokler se mu ni prikazal angel Gospodov in mu naročil, naj sestopi ter si zgradi skromno celico.
Tedaj se je David umaknil v majhno kamnito celico zunaj solunskega obzidja, kjer je preživel skoraj osemdeset let kot zapornik zaradi Kristusa, povsem ločen od sveta. V tem tesnem bivališču je preživljal dneve in noči v neprestanem pogovoru z Bogom, premišljevanju Svetega pisma in postu ter se hranil le s tistim, kar so mu pobožni verniki podali skozi majhno linico. Čeprav zaprt, je postal svetilnik milosti: mnogi meščani in popotniki so prihajali k njegovemu oknu ter iskali duhovni nasvet, tolažbo v trpljenju in molitveno priprošnjo. Proti koncu življenja je na prošnjo solunskega nadškofa in ljudstva zapustil svojo celico ter odpotoval v Carigrad k cesarju Justinijanu I., da bi posredoval za mir in zaščito mesta Soluna. Cesar ga je sprejel z velikim spoštovanjem in uslišal vse njegove prošnje. Ob vrnitvi v Solun, brž ko je stopil na obalo, je sveti starec mirno izročil svojo dušo Gospodu okoli leta 535.
Čudeži
Gospod je svetega Davida Solunskega obdaril z izrednim darom čudodelnosti in videnj. Izročilo poroča, da je bila v njegovi celici ponoči pogosto vidna nebeška svetloba, ki je razsvetljevala ves prostor in obzidje. S svojo molitvijo je izganjal nečiste duhove iz obsedenih in vračal vid slepim. Znamenit je tudi čudež pred carigrajskim dvorom cesarja Justinijana: David je z golimi rokami vzel žerjavico, nanjo položil kadilo in kadil pred cesarjem in dvorjani, ne da bi mu ogenj kakor koli opekel ali poškodoval roke, s čimer je pričeval o svoji svetosti in Božji moči, ki ga spremlja.
Češčenje in zavetništvo
Bogoslužni god svetega Davida Solunskega se obhaja 26. junija. Rimski martirologij slavi njegov spomin v Solunu v Makedoniji kot puščavnika, ki je v celici zunaj mestnega obzidja preživel skoraj osemdeset let v prostovoljni zaprtosti. Njegove relikvije so se dolgo hranile v Solunu, v času križarskih vojn so bile prenesene v Pavio, leta 1978 pa je bil del njegovih svetih ostankov slovesno vrnjen v Solun v samostan svete Teodore. V sakralni ikonografiji se upodablja kot ostarel puščavnik z dolgimi sivimi lasmi in brado, ki mu sega do pasu, v roki pa drži kadilnico ali žerjavico na dlani. Je zavetnik puščavnikov, samotarjev, priprošnjik proti opeklinam in zavetnik mesta Soluna.
Isti dan, 26. junija, godujejo tudi
- Sveti Antelm iz Belleya, škof 12. stoletje
- Sveti Maksencij iz Poitouja, opat 6. stoletje
- Sveti Pelagij Kordovski, deček in mučenec 10. stoletje
- Sveti Vigilij iz Tridenta, škof in mučenec 5. stoletje
- Blažena Magdalena Fontaine, Frančiška Lanel, Terezija Fantou in Ivana Gérard, device in mučenke 18. stoletje
- Blaženi Rajmund Petiniaud de Jourgnac, duhovnik in mučenec 18. stoletje
- Sveti Deodat iz Nole, škof 5. stoletje
- Sveti Jožef Ma Taishun, mučenec 19. stoletje
- Sveti Radulf iz Gubbija, škof 12. stoletje
- Sveti Salvij, škof, in učenec, mučeniki 8. stoletje