SVETNIK · ŠKOF IN OPAT
Sveti Briok
- God
- 1. maja
- Obdobje
- 6. stoletje
- Smrt
- 502.
Življenje
Sveti Briok se je rodil v petem stoletju v plemiški družini na tleh keltske Britanije ali Irske. Voden z Božjo milostjo se je posvetil pridobivanju svetih ved ter odpotoval v Galijo, da bi postal učenec velikega škofa svetega Germana Okserskega. Pod njegovim očetovskim vodstvom se je izpopolnil v krepostih, askezi in poznavanju Svetega pisma, nato pa je bil posvečen v duhovnika. Briok je začel svoje neumorno misijonarsko delovanje in s seboj vodil druge svete može, med katerimi je bil tudi sveti Iltud. Okoli leta 480 se je s skupino učencev odpravil v Armoriko, današnjo Bretanjo, in se najprej naselil v Landebaëronu, kjer je ustanovil samostansko skupnost.
Nato se je odpravil v zgornjo Bretanjo ter postavil molitveno središče in samostan v dolini, ki je po njem dobila ime Saint-Brieuc-des-Vaux, med mestoma Saint-Malo in Tréguier. Tam je bil izvoljen in posvečen za prvega škofa tistega kraja. Briok je kot opat in škof modro vodil skupnost, poučeval nevedne, delil miloščino ubogim ter privedel mnoga poganska plemena h Kristusovi luči. Umrl je v svetosti v svojem samostanu v začetku šestega stoletja, v visoki starosti, pokopan pa je bil v svoji stolni cerkvi, posvečeni svetemu prvomučencu Štefanu.
Čudeži
Življenje svetega Brioka so zaznamovala mnoga čudežna dela pred duhovniškim posvečenjem in po njem. Ob njegovem posvečenju v duhovnika so očividci nad njegovo glavo zagledali čudežen ognjeni steber kot znamenje navzočnosti Svetega Duha. Znamenit je tudi čudež ozdravitve grofa Riguela, ki ga je sveti Briok z molitvijo in blagoslovom ozdravil od smrtne bolezni, nakar mu je hvaležni velikaš podaril svojo palačo Champ-du-Rouvre in obsežna posestva za potrebe Cerkve in samostana. Izročilo mu pripisuje tudi krotenje nevarnih zveri in zmajev, ki so grozili ljudstvu.
Češčenje in zavetništvo
Liturgični god svetega Brioka se obhaja 1. maja. Rimski martirologij beleži, da je izhajal iz Kambrije in ustanovil samostan na armoriški obali, ki je postal škofijski sedež. Zaradi normanskih vdorov so bile njegove relikvije leta 865 umaknjene v cerkev svetih Sergija in Baha v Angersu, del svetih ostankov pa je bil leta 1210 slovesno vrnjen v stolnico v Saint-Brieucu, kjer hranijo tudi njegov škofovski prstan. V umetnosti se upodablja, kako tepta zmaja pod nogami ali z ognjenim stebrom nad glavo. Je zavetnik škofije Saint-Brieuc, tkalcev in ubogih.
Isti dan, 1. maja, godujejo tudi
- Blažena Mafalda Portugalska, devica 13. stoletje
- Blaženi Aldebrand iz Fossombrona, škof 13. stoletje
- Blaženi Julijan Cesarello iz Bala, duhovnik 14. stoletje
- Blaženi Vivald iz San Gimignana, puščavnik 14. stoletje
- Sveti Andeol, mučenec 3. stoletje
- Sveti Aregij (Aredij) iz Gapa, škof 7. stoletje
- Sveti Asaf, opat in škof 6. stoletje
- Sveti Avguštin Schoeffler, duhovnik in mučenec 19. stoletje
- Sveti Jeremija, prerok Stara zaveza
- Sveti Jožef Delavec, mož blažene Device Marije 1. stoletje
- Sveti Markulf, opat 6. stoletje
- Sveti Orijencij iz Aucha, škof 5. stoletje
- Sveti Peregrin Laziosi, redovnik 14. stoletje
- Sveti Teodard iz Narbonna, škof 9. stoletje
- Sveti Torkvat iz Accija in šest tovarišev, škofje 1. stoletje
- Sveti Žiga, kralj in mučenec 6. stoletje
- Blažena Petronila, opatinja 14. stoletje
- Sveti Janez Alojzij Bonnard, duhovnik in mučenec 19. stoletje