SVETNIK · PAPEŽ
Sveti Agapit I.
- God
- 22. aprila
- Obdobje
- 6. stoletje
Življenje
Sveti Agapit I. je izhajal iz Rima kot sin duhovnika Gordijana, ki je dal svoje življenje v nemirih v času papeža Simaha. Po opravljanju službe arhidiakona je bil leta 535 izvoljen na Petrov sedež. Takoj ko je prevzel vodstvo Cerkve, je pokazal izjemno pravičnost: pred zbrano duhovščino je javno sežgal anatemo, ki jo je njegov predhodnik Bonifacij II. izrekel proti Dioskuru, ter tako vrnil mir in spravo med rimsko duhovščino.
Njegov pontifikat je bil prežet s trdno obrambo cerkvenega reda in pravovernosti. Potrdil je odločitve sinode v Kartagini o ravnanju s spreobrnjenci iz arijanstva ter se goreče zavzemal za cerkveno disciplino v Galiji. V tistem času je gotski kralj Teodahad v strahu pred vojsko bizantinskega vojskovodje Belizarja prisilil ostarelega papeža, da se odpravi na diplomatsko poslanstvo v Carigrad k cesarju Justinijanu. Da bi poravnal potne stroške, je moral Agapit zastaviti sveto posodje rimske Cerkve.
V Carigrad je prispel februarja leta 536 in bil sprejet z najvišjimi častmi. Čeprav politično poslanstvo za prekinitev vojne ni uspelo, je njegovo bivanje na Vzhodu prineslo veličastno zmago katoliški veri. Na carigrajskem patriarhijskem sedežu se je nahajal Antim, prikriti monofizit, ki ga je cesarica Teodora nezakonito postavila v nasprotju s cerkvenimi kanoni in odločitvami kalcedonskega koncila. Agapit je odločno zavrnil občestvo z njim, dokler ne izpove pravoverne veroizpovedi in se ne vrne v svojo zakonito škofijo v Trapezuntu.
Ko mu je cesar Justinijan pod vplivom cesarice zagrozil z izgnanstvom, je neustrašni rimski škof cesarju odvrnil, da je prišel gledat krščanskega vladarja, našel pa novega Dioklecijana, čigar grožnje ga prav nič ne plašijo. Prevzet od papeževega poguma in spoznajoč Antimovo krivoverstvo je cesar popustil. Papež Agapit je uporabil polnost svoje oblasti: odstavil je vsiljivca Antima ter osebno posvetil novega, pravovernega patriarha Mena, kar je bilo edinstveno dejanje v zgodovini Cerkve. Cesar Justinijan je papežu izročil pisno izpoved pravoverne vere, ki jo je Agapit sprejel ter modro pripomnil, da laikom ne pripada pravica poučevanja vere, a da pozdravlja cesarjevo zvestobo očetom. Kmalu po tem zmagoslavju pravovernosti je Agapit zbolel ter umrl v Carigradu 22. aprila 536, po desetih mesecih slavnega pontifikata. Njegovo telo so v svinčeni krsti prepeljali v Rim in slovesno položili v baziliki svetega Petra.
Češčenje in zavetništvo
Liturgični god svetega Agapita I. se na Zahodu in Vzhodu obhaja 22. aprila, na dan njegove smrti, spomin njegovega pokopa v Rimu pa se je obhajal tudi 20. septembra. Rimski martirologij slavi njegov spomin v Carigradu ter poudarja njegov boj za svobodno izvolitev rimskega škofa, utrditev pravoverne vere na Vzhodu in posvetitev patriarha Mena. V umetnosti se upodablja v slovesnem papeškem oblačilu s tiaro, s knjigo pravovernih odlokov in pred cesarskim prestolom. Časti se kot zavetnik svobode Cerkve, pravovernosti in edinosti s Petrovim sedežem.
Isti dan, 22. aprila, godujejo tudi
- Sveta Senorina iz Baste, opatinja 10. stoletje
- Sveti Epipodij iz Lyona, mučenec 2. stoletje
- Sveti Gaj, papež 3. stoletje
- Sveti Leon iz Sensa, škof 6. stoletje
- Sveti Soter, papež 2. stoletje
- Sveti Teodor Sikeot, škof in iguman 7. stoletje
- Sveti Marjaha, korepiskop in mučenec 4. stoletje