SVETNIK · PAPEŽ
Sveti Simah
- God
- 19. julija
- Obdobje
- 6. stoletje
- Smrt
- 514.
Življenje
Sveti Simah se je rodil na Sardiniji kot sin Fortunata. Krščen je bil v Rimu, kjer je vstopil med duhovščino in bil posvečen v diakona. Po smrti papeža Anastazija II. ga je večina rimske duhovščine in del senata izvolila za papeža v lateranski baziliki 22. novembra 498 ter je bil istega dne posvečen za rimskega škofa. Toda manjša skupina duhovščine, naklonjena Bizancu, je ob podpori senatorja Festa istega dne v baziliki Marije Snežne (Santa Maria Maggiore) za protipapeža izvolila arhiprezbitera Lavrenca, z namenom, da bi rimsko Cerkev pripravila do podpisa Henotika cesarja Zenona. Da bi preprečili nemire, sta se obe strani odpravili v Raveno pred ostrogotskega kralja Teodorika, ki je razsodil v prid Simahu, ker je bil izvoljen prvi in s strani večine duhovščine. Simah je nato na sinodi v Rimu leta 499 pokazal evangeljsko spravljivost in Lavrencu dodelil škofijo Nocera v Kampaniji.
Vendar je sovražna bizantinska stran pod vodstvom Festa in Probina leta 501 znova sprožila upor, saj je Simaha obtožila pred kraljem Teodorikom zaradi obhajanja velike noči po starem rimskem računanju ter navedla lažne obtožbe o zapravljanju cerkvenega premoženja. Kralj je protipravno poslal vizitatorja Petra iz Altina, ki se je postavil na stran razkolnikov, papež pa je bil prisiljen zapustiti Lateran in se umakniti v škofijsko hišo ob baziliki svetega Petra. Na poti na sinodo v baziliki svetega Križa v Jeruzalemu (Santa Croce in Gerusalemme) leta 502 so Simaha napadli razkolniki, ga hudo trpinčili in ubili nekaj duhovnikov iz njegovega spremstva. Na zgodovinski palmarski sinodi 23. oktobra 502 je petinsedemdeset škofov sklenilo, da rimskemu škofu ni mogoče soditi pred človeškim sodiščem, temveč se mora sodba prepustiti Božji sodbi, s čimer so Simaha razglasili za prostega vseh obtožb in za zakonitega pastirja Cerkve. Razkol je trajal še nekaj let, dokler diakon Dioskor iz Aleksandrije ni prepričal kralja Teodorika, naj ukaže vrnitev vseh rimskih cerkva pravemu papežu, nakar se je protipapež Lavrenc za vselej umaknil.
Sveti Simah je neustrašno branil pravovernost v času Akacijevega razkola, ko je v pismu cesarju Anastaziju I. odločno zavrnil Henotikon in trdno zastopal svobodo ter pravice Cerkve. V Rimu je izgnal manihejce in dal sežgati njihove krivoverske spise. Potrdil je metropolitanske pravice svetega Cezarija iz Arlesa, mu podelil palij kot prvi zabeleženi primer podelitve palija škofu zunaj Italije ter ga imenoval za papeškega vikarja za Galijo in Hispanijo. Simah je obnovil in okrasil številne rimske bazilike: ob svetem Petru je postavil cerkev svetega Andreja, baziliko svete Neže na Via Aurelia, prenovil baziliko svetih Silvestra in Martina ter zgradil zavetišča za reveže ob bazilikah svetega Petra, Pavla in Lovrenca zunaj obzidja. Pošiljal je znatno denarno pomoč preganjanim katoliškim škofom v Afriki pod arijanskimi Vandali in prebivalcem severne Italije, ki so trpeli zaradi barbarov. Po dolgotrajnem trpljenju je preminil 19. julija 514 ter bil pokopan v baziliki svetega Petra v Rimu.
Češčenje in zavetništvo
Liturgični god svetega Simaha se obhaja 19. julija. Rimski martirologij izpostavlja njegov spomin v Rimu ob svetem Petru ter ga slavi kot spoznavalca vere, ki je po dolgotrajnih naporih in preganjanju s strani razkolnikov naposled našel večni pokoj v Kristusu. V cerkveni umetnosti se upodablja v papeških oblačilih s tiaro in papeškim križem, v roki pa drži knjigo odlokov ali model bazilike svetega Petra. Kliče se kot zavetnik preganjanih pastirjev, branitelj papeške neodvisnosti in priprošnjik v težkih cerkvenih pretresih.
Isti dan, 19. julija, godujejo tudi
- Blažena Stila iz Abenberga, devica 12. stoletje
- Blaženi Peter Crisci iz Foligna, pokornik 14. stoletje
- Sveta Avrea Kordovska, devica in mučenka 9. stoletje
- Sveta Elizabeta Qin Bianzhi in Simon Qin Chunfu, mučenika 19. stoletje
- Sveta Makrina Mlajša, devica 4. stoletje
- Sveti Bernold iz Utrechta, škof 11. stoletje
- Sveti Epafras, apostolski učenec 1. stoletje
- Sveti Makedonij, Teodul in Tacijan, mučeniki 4. stoletje
- Sveti Dij Čudodelnik, arhimandrit 5. stoletje
- Sveti John Plessington, duhovnik in mučenec 17. stoletje