SVETNIK · PAPEŽ
Sveti Hormizd
- God
- 6. avgusta
- Obdobje
- 6. stoletje
Življenje
Sveti Hormizd je izhajal iz ugledne in premožne družine iz mesta Frosinone v rimski Kampaniji (Laciju). Preden je prejel višje svete redove, je bil poročen, njegov sin pa je pozneje prav tako postal rimski škof z imenom Silverij. V času pontifikata papeža Simaha je opravljal službo arhidiakona rimske Cerkve ter se odlikoval z neomajno zvestobo zakonitemu papežu med bolečim Lavrencijevim razkolom. Bil je zapisnikar na rimski sinodi leta 502, sveti Enodij Pavijski pa je že takrat prepoznal, da bo ta pobožni, modri in učeni diakon enkrat zasedel Petrov sedež.
Dan po pokopu papeža Simaha, 20. julija 514, je bil Hormizd enodušno izvoljen in posvečen za rimskega škofa. Takoj ko je stopil na sedež prvaka apostolov, je v polno cerkveno občestvo znova sprejel preostale privržence Lavrencijevega razkola ter vrnil mir rimski Cerkvi. Njegova glavna pastoralna skrb pa je kljub temu zahtevala stanje na krščanskem Vzhodu, kjer je še vedno trajal dolgotrajni Akacijev razkol, ki ga je povzročil cesarski ukaz Henotikon ter vnašal zmedo glede odločitev kalcedonskega zbora. Cesar Anastazij I. je nagnjen k monofizitizmu preganjal pravoverne škofe in zasedel oziroma odstavil carigrajskega patriarha Makedonija, antiohijskega Flavijana in jeruzalemskega Ilijo z njihovih sedežev.
Po nizu težkih diplomatskih in teoloških prizadevanj, spodletelih pogajanjih s cesarjem Anastazijem, ki je celo poskušal podkupiti papeževe legate, ter po cesarjevi nenadni smrti leta 518 je na prestol v Carigradu stopil pravoverni cesar Justin I. Ljudstvo in duhovščina Carigrada so zahtevali nujno obnovo edinosti z Rimom. Papež Hormizd je v prestolnico poslal ugledno poslanstvo na čelu s škofoma Germanom Kapuanskim in Janezom ter s seboj nesel slavni obrazec izpovedi vere, znan pod imenom Formula Hormisdae. V tej formuli, ki se sklicuje na Kristusove besede apostolu Petru: »Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sagradil svojo Cerkev« (Mt 16,18), se jasno izpoveduje, da se je na Apostolskem sedežu katoliška vera vselej ohranila neoskrunjena.
Na veliki četrtek, 28. marca 519, je v carigrajski stolnici v navzočnosti množice ljudstva in cesarja carigrajski patriarh Janez slovesno podpisal Hormizdovo formulo, imena heretikov in odstavljenega patriarha Akacija pa so bila izbrisana iz cerkvenih diptihov, s čimer je bil po petintridesetih letih končan razkol in proslavljena edinost Cerkve. V zahodnih krajih je papež modro vzdrževal mir z ostrogotskim kraljem Teodorikom ter uspešno branil cerkvene pravice pred novimi barbarskimi narodi. Prav tako je dal po Dioniziju Malem prevesti zbirko grških cerkvenih kanonov v latinščino. Pred koncem življenja je prejel veselo novico o prenehanju preganjanja katoličanov v severni Afriki po smrti vandalskega kralja Trazamunda. Po rodovitnem pontifikatu je zaspal v Gospodu 6. avgusta 523.
Češčenje in zavetništvo
Liturgični god svetega Hormizda obhajamo 6. avgusta, na dan njegove smrti. Njegovo telo je pokopano v atriju bazilike svetega Petra v Rimu, ohranjen pa je tudi napis z njegovega groba, ki ga slavi kot obnovitelja cerkvenega miru. Rimski martirologij navaja njegov spomin v Rimu ter ga slavi kot zastavonošo miru, ki je na Vzhodu končal Akacijev razkol, na Zahodu pa ohranil pravice Cerkve pred novimi narodi. V umetnosti je upodobljen v papeškem oblačilu s tiaro in papeškim križem, v roki pa drži zvitek s svojo slavno formulo edinosti. Je zavetnik mesta Frosinone, konjušnikov ter priprošnjik za cerkveno edinost in mir.
Isti dan, 6. avgusta, godujejo tudi
- Blaženi Oktavijan iz Savone, škof 12. stoletje
- Sveti Just in Pastor, mučenca 4. stoletje
- Blaženi Šekelin, puščavnik 12. stoletje