SVETNICA · KRALJICA
Sveta Klotilda
- God
- 3. junija
- Obdobje
- 6. stoletje
Med najbolj čaščenimi: Najbolj čaščeni na francoskem območju
Življenje
Sveta Klotilda (Hlotilda), kraljica Frankov, se je rodila okoli leta 474, po vsej verjetnosti v Lyonu, kot hči burgundskega kralja Hilperika in njegove pobožne žene Karetene. Po smrti kralja Gundioka je bilo Burgundsko kraljestvo razdeljeno med njegove sinove, pri čemer je Hilperik vladal v Lyonu, Gundobad v Viennu in Godegisil v Ženevi. Medtem ko je Gundobad sprejel arijansko krivoverstvo, je Klotilda prejela globoko katoliško vzgojo svoje matere Karetene, žene izjemnih kreposti. Po očetovi smrti je Klotilda z materjo živela pod zaščito strica Godegisila v Ženevi.
Za njeno lepoto, modrost in plemenitost je slišal frankovski kralj Klodvik I. ter jo zaprosil za roko. Poročila sta se in mlada kraljica si je kmalu pridobila velik vpliv na svojega moža, ki je bil še vedno pogan. Vodena z neomajno vero si je Klotilda neutrudno prizadevala pritegniti Klodvika k pravemu Bogu. Kralj je dovolil, da se krsti njun prvorojeni sin Ingomir, toda otrok je kmalu umrl, kar je Klodvik sprva vzel kot očitek zoper krščanskega Boga. Kljub tej bolečini je Klotilda dosegla, da so krstili tudi njunega drugega sina Klodomirja.
Klodvikovo popolno spreobrnjenje se je zgodilo v dramatičnih okoliščinah, v bitki pri Tolbiacu proti Alamanom, ko je v smrtni nevarnosti zaklical k Bogu svoje žene Klotilde in obljubil krst, če zmaga. Po izbojevani zmagi je Klodvik držal besedo ter ga je na božič leta 496 v stolnici v Reimsu slovesno krstil sveti Remigij. S tem je sveta Klotilda postala orodje Božje previdnosti pri spreobrnjenju celotnega frankovskega naroda, ki je skozi stoletja postal voditelj krščanske civilizacije na Zahodu. Klotilda je Klodviku rodila štiri sinove, Ingomirja, Klodomirja, Hildeberta in Klotarja, ter hčer Klotildo.
Po Klodvikovi smrti v Parizu leta 511 je kraljica dala pokopati moža v cerkvi svetih apostolov (pozneje svete Genovefe), ki sta jo začela graditi skupaj kot družinsko grobnico, njeno dokončanje pa je prevzela sama. Vdovstvo te plemenite žene so zaznamovale hude preizkušnje in trpljenje. Njen sin Klodomir je padel leta 524 v vojni proti Burgundcem, Klotilda pa je pod svoje varstvo vzela njegove tri mladoletne sinove: Teodoalda, Gunterja in Klodoalda. Vendar sta ji preostala sinova Hildebert in Klotar, gnana od pohlepa po bratovi dediščini, z zvijačo odvzela otroke ter usmrtila starejša dečka, medtem ko se je najmlajši, Klodoald (sveti Oblak), rešil s pobegom v samostan.
Strta ob tolikšni krutosti je Klotilda zapustila Pariz in se umaknila v Tours. Tam je ob grobu svetega Martina, do katerega je gojila gorečo pobožnost, preživela preostanek življenja v neprestani molitvi, strogem postu in delih krščanskega usmiljenja. Živela je v tolikšni skromnosti in ponižnosti, da je niso več imeli za kraljico, ampak za resnično Božjo služabnico. Preizkušnje so jo spremljale tudi v starosti: njena hči Klotilda je umrla od izčrpanosti, potem ko jo je brat Hildebert rešil pred zlorabami njenega arijanskega moža Amalarika, vizigotskega kralja. Ko sta se sinova Hildebert in Klotar zapletla v vojno in se znašla pred medsebojnim prelivanjem krvi, je Klotilda vso noč v solzah prebila na kolenih pred Martinovim grobom ter prosila za mir. Po štiriintridesetih letih svetniškega vdovstva, bogata s krepostmi, je v Toursu umrla 3. junija 545. Njeno telo so slovesno prenesli v Pariz in jo pokopali poleg moža Klodvika.
Čudeži
Sveti Gregor Tourski v svoji zgodovini opisuje čudež, ki se je zgodil po goreči molitvi svete Klotilde, ko sta se njena sinova Klotar in Hildebert pripravljala na bratovomorni boj v gozdu Brotonne v Normandiji. Medtem ko je Klotilda v solzah klicala pred grobom svetega Martina, naj prepreči pogubo njenih otrok, se je nenadoma razbesnela strašna nevihta z grmenjem in vetrom, ki je brez kaplje dežja na okoliških poljih zajela in povsem razkropila sovražni vojski prav v trenutku, ko bi morali začeti bitko, ter tako rešila brata pred medsebojnim pokolom.
Češčenje in zavetništvo
Liturgični god svete Klotilde obhajamo 3. junija, na dan njenega odhoda v večnost. Rimski martirologij navaja njen spomin v Toursu v Galiji ter poudarja, da je po njenih molitvah kralj Klodvik sprejel krščansko vero in da se je po njegovi smrti pobožno umaknila k baziliki svetega Martina kot prava Božja služabnica. V umetnosti jo upodabljajo v kraljevskih oblačilih s krono in tančico, ko v roki drži maketo cerkve, molitvenik ali razpelo, včasih v molitvi pred krstom kralja Klodvika. Češčena je kot zavetnica kraljic, žena, vdov, izgnancev ter staršev, ki trpijo zaradi nesloge med otroki.
Isti dan, 3. junija, godujejo tudi
- Blaženi Andrej Caccioli, duhovnik 13. stoletje
- Sveta Oliva iz Anagnija, devica 5. stoletje
- Sveti Davin Armenski, romar 11. stoletje
- Sveti Genès iz Clermont-Ferranda, škof 7. stoletje
- Sveti Janez Grande, redovnik 16. stoletje
- Sveti Karel Lwanga in dvanajst tovarišev, mučeniki 19. stoletje
- Sveti Kevin iz Glendalougha, opat 7. stoletje
- Sveti Konon iz Teggiana, redovnik 12. stoletje
- Sveti Lifard, duhovnik in puščavnik 6. stoletje
- Sveti Morand iz Clunyja, redovnik 12. stoletje
- Blaženi Frančišek Ingleby, duhovnik in mučenec 16. stoletje
- Blaženi Karel Renato Collas du Bignon, duhovnik in mučenec 18. stoletje
- Sveti Cecilij iz Kartagije, duhovnik 3. stoletje
- Sveti Hilarij iz Carcassonna, škof 5. stoletje
- Sveti Izak Kordovski, redovnik in mučenec 9. stoletje
- Sveti Peter Đổng, mučenec 19. stoletje