Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 4. stoletje › Življenjepisi › Sveta Afra Augsburška

Sveta Afra Augsburška
Klikni za povečavo
×
Sveta Afra Augsburška
Sveta Afra Augsburška. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNICA · MUČENKA

Sveta Afra Augsburška

God
7. avgusta
Obdobje
4. stoletje
Smrt
304.

Življenje

Sveta Afra je pretrpela mučeniško smrt za Jezusa Kristusa v mestu Augsburg, rimski Augusti Vindelicorum v provinciji Retiji, okoli leta 304, v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. Po verodostojnem poročilu o njenem sojenju in mučeništvu je bila Afra spreobrnjenka, ki je pred srečanjem s krščansko resnico živela grešno življenje. Dotaknjena z Božjo milostjo in razsvetljena z lučjo evangelija je zapustila prejšnje zmote in se z vsem srcem obrnila k Jezusu Kristusu ter se posvetila pokori in krepostnemu krščanskemu življenju.

Ko je izbruhnilo preganjanje cesarja Dioklecijana, so carske oblasti od vseh meščanov Augsburga zahtevale, naj sodelujejo pri poganskih obredih in darujejo žrtve rimskim bogovom pod grožnjo najstrožjih kazni. Afra je bila sodnikom prijavljena kot kristjanka, zato so jo aretirali in privedli pred carskega upravitelja Gaja. Sodnik jo je opominjal na njeno preteklost in ji govoril, naj se vrne k prejšnjemu načinu življenja in daruje žrtve, da bi si rešila telo.

Afra mu je neustrašno odgovorila z besedami neomajne vere: priznala je svoje nekdanje grehe, a je pričevala, da jo je Kristus umil in odkupil s svojo krvjo ter da nikoli več ne bo užalila svojega Odrešenika s klanjanjem neživim demonom. Rekla je, da svoje telo rada izroča mukam, saj želi svojo dušo ohraniti čisto za Boga.

Sodnik jo je nato obsodil na smrt v ognju. Odvedli so jo na majhen otok na reki Lech pri Augsburgu, kjer so jo vojak privezali h kolu na grmadi. Sredi plamenov je sveta Afra glasno molila in se zahvaljevala Gospodu, da jo je naredil vredno sprejeti med svoje svete mučence, dokler ni v ognju izročila svojega zmagovitega duha Bogu.

Češčenje in zavetništvo

God svete Afre Augsburške se obhajala 7. avgusta, kot navaja Rimski martirologij, medtem ko jo starodavni Hieronimov martirologij omenja tudi pod 5. avgustom. Njeno telo so s spoštovanjem vzeli z grmade in ga pokopali nedaleč od kraja usmrtitve. O njenem grobu in velikem romarskem češčenju v šestem stoletju pričuje pesnik Venancij Fortunat v svojem spevu o svetem Martinu.

Nad njenim grobom je bila postavljena veličastna bazilika in znamenita benediktinska opatija svetih Ulrika in Afre v Augsburgu, kjer njene relikvije počivajo še danes. Je glavna zavetnica mesta Augsburg in augsburške škofije. V sakralni umetnosti je upodobljena privezana h kolu grmade, obdana s plameni, v roki pa drži palmo mučeništva. Verniki se k njej zatekajo kot k vzoru resničnega spreobrnjenja, zavetnici spokornikov in grešnikov, ki iščejo Božje usmiljenje, ter kot priprošnjici proti požarom in v težkih duhovnih bojih.

Isti dan, 7. avgusta, godujejo tudi