Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 4. stoletje › Življenjepisi › Sveta Ferbuta

Sveta Ferbuta
Klikni za povečavo
×
Sveta Ferbuta
Sveta Ferbuta. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNICA · VDOVA IN MUČENKA

Sveta Ferbuta

God
5. aprila
Obdobje
4. stoletje

Življenje

Sveta Ferbuta je bila plemenita krščanska vdova in mučenka, ki je izpričala svojo vero v mestu Selevkija v Perziji v četrtem stoletju. Bila je rojena sestra svetega Šimona Bar Sabaja, škofa Selevkije in Ktezifonta, ki je položil svoje življenje za Kristusa na čelu številnih perzijskih mučencev. Po smrti svojega pobožnega moža se je Ferbuta popolnoma posvetila vdovskemu življenju molitve, posta in služenja ubogim ter spolnjevala zaobljubo čistosti v občestvu s svojo zvesto služabnico in spremljevalko.

V tistem času je perzijski kralj Šapur II. vodil nemilosrdno in krvavo preganjanje kristjanov, ker jih je imel za zaveznike Rimskega cesarstva in sovražnike perzijskega zaratustrstva. Ko je perzijska kraljica hudo zbolela, so zaratustrski magi in čarovniki, spodbujeni s sovraštvom do kristjanov, krivično obtožili Ferbuto, da je s čarovnijami povzročila bolezen kraljici, da bi se maščevala za smrt svojega brata škofa Šimona.

Ferbuta, njena zvesta služabnica in še ena krščanska sestra so bile takoj uklenjene in privedene pred kraljevo sodišče. Sodniki so jim ponudili osvoboditev pod pogojem, da se odpovejo Jezusu Kristusu ter se poklonijo soncu in ognju. Sveta Ferbuta je z gnusom zavrnila takšen predlog ter izpovedala, da je Kristus edini pravi Bog in da kristjani nikoli ne posegajo po čaranju ali zlih dejanjih. Preganjalci so takrat izrekli strašno sodbo: svete žene so bile prežagane napol, njihova trupla pa razdeljena, da bi skozi njiju bolna kraljica šla v iskanju ozdravitve. Ko je sveta Ferbuta prestala te nečloveške muke s pesmijo hvale na ustnah, je dokončala svoje mučeništvo.

Češčenje in zavetništvo

Rimokatoliška Cerkev obhajuje god svete Ferbute, vdove, 5. aprila, kot je zapisano v Rimskem martiriju. Njeno ime se z velikim spoštovanjem omenja v starodavnih sirskih in perzijskih martirijih kot vzor neustrašne ženske, ki je obranila krščansko vero in čistost pred kraljevimi zmotami. V sakralni umetnosti je upodobljena s palmo mučeništva v roki in žago kot orodjem njenega trpljenja. Je zastopnica vdov, nepravično obtoženih oseb in tistih, ki trpijo klevete ter preganjanje zaradi svojega krščanskega imena.

Isti dan, 5. aprila, godujejo tudi