SVETNIK · ŠKOF IN CERKVENI UČITELJ
Sveti Ambrož
- God
- 4. aprila
- Obdobje
- 4. stoletje
Življenje
Sveti Ambrož, velikan Cerkve, škof in cerkveni učitelj, se je rodil okoli leta 340 v mestu Trier v ugledni rimski družini. Njegov oče je bil cesarski namestnik v Galiji, zato je Ambrož pridobil izvrstno klasično in pravno izobrazbo v Rimu. Zaradi svojih izjemnih sposobnosti in pravičnosti je bil imenovan za cesarskega namestnika za pokrajini Ligurijo in Emilijo s sedežem v Milanu.
Ko je leta 374 v Milanu umrl arijanski škof Avksencij, je prišlo do velikih nemirov med katoliki in arijanci glede izbire novega škofa. Ambrož je kot upravitelj vstopil v cerkev, da bi pomiril napetosti, takrat pa se je iz ljudstva zaslišal glas: Ambrož škof! Čeprav je bil šele katekumen, so ljudstvo in cesarski dvor enodušno zahtevali njegovo izvolitev. Ambrož je prejel krst, nato pa v nekaj dneh vsa sveta posvečenja ter bil 7. decembra 374 posvečen za milanskega škofa.
Kot pastir je Ambrož razdelil svoje bogastvo ubogim in Cerkvi ter se posvetil neumornemu preučevanju Svetega pisma in cerkvenih očetov. Postal je neustrašen branitelj nicejske pravovernosti proti arijanstvu. Ko je cesarica Justina zahtevala, da se arijancem izroči ena cerkev v Milanu, je Ambrož z verniki zasedel baziliko ter uvedel antifonalno petje himen, da bi spodbujal ljudstvo. Njegovo oznanjevanje Božje besede je bilo tako globoko in prepričljivo, da je privabilo tudi svetega Avguština k spreobrnjenju, ki ga je Ambrož krstil v velikonočni noči leta 387. Pokazal je tudi veliko preroško hrabrost, ko je cesarju Teodoziju prepovedal vstop v cerkev, dokler ni opravil javne pokore za pokol nedolžnih v Solunu. Umrl je ob zori Velike sobote, ko je srečal Kristusa, zmagovalca nad smrtjo, 4. aprila 397.
Češčenje in zavetništvo
Glavni liturgični spomin svetega Ambroža se obhajuje 7. decembra, na dan njegovega škofovskega posvečenja, medtem ko se 4. aprila zaznamuje dan njegove smrti v Gospodu. Njegove svete relikvije počivajo v kripti znamenite bazilike svetega Ambroža v Milanu, položene med svetima mučencema Gervazijem in Protazijem. V ikonografiji je upodobljen v škofovskem oblačilu, s čebelnjakom ali čebelami, ki simbolizirajo njegovo sladko in modro rečitost, s knjigo svojih spisov in škofovsko palico, včasih pa tudi z bičem kot simbolom izgona krivoverstva. Je zavetnik mesta Milan, čebelarjev, voskarjev, pridigarjev in teologov.
Isti dan, 4. aprila, godujejo tudi
- Sveti Agatopod, diakon, in Teodul, lektor, mučenci 4. stoletje