Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 4. stoletje › Življenjepisi › Sveta Makrina Mlajša

Sveta Makrina Mlajša
Klikni za povečavo
×
Sveta Makrina Mlajša
Sveta Makrina Mlajša. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNICA · DEVICA

Sveta Makrina Mlajša

God
19. julija
Obdobje
4. stoletje
Smrt
379.

Življenje

Sveta Makrina mlajša se je rodila okoli leta 330 v Cezareji v Kapadokiji kot najstarejši otrok v slavni in sveti družini Bazilija in Emilije. Njena babica je bila sveta Makrina starejša, njeni mlajši bratje pa so postali velikani Cerkve: sveti Bazilij Veliki, sveti Gregor Niški in sveti Peter iz Sebaste. Od rane mladosti se je Makrina odlikovala z izjemno bistrostjo uma in ljubeznijo do Svetega pisma, ki ji je bilo temelj celotne izobrazbe.

Ko ji je bilo dvanajst let, jo je oče zaročil s plemenitim mladeničem, toda po njegovi nenadni smrti se je Makrina odločila posvetiti svoje življenje trajnemu devištvu, saj se je imela za zaročeno z nebeškim Ženinom. Imela je ogromen vpliv na svoje brate: Bazilija je spodbudila, naj zapusti posvetno govorniško slavo in se posveti askezi, najmlajšega brata Petra pa je osebno vzgojila na poti krščanske popolnosti. Po očetovi smrti je Makrina prepričala mater Emilijo, naj zapustita mestno življenje, ter sta se na družinskem posestvu ob reki Iris v Pontu umaknili v samostansko življenje.

Tam sta ustanovili skupnost, v kateri so gospodarice in nekdanje služabnice živele v popolni enakosti, si delile skupno delo, post in neprestano molitev. Ta skupnost je postala žarišče kapadoške duhovnosti in je privlačila tudi svetega Gregorja Nazianškega. Po materini smrti je Makrina prevzela vodstvo skupnosti. Proti koncu leta 379 jo je obiskal brat Gregor Niški in jo našel na smrtni postelji. V vzvišenem duhovnem pogovoru je Makrina poučevala brata o nesmrtnosti duše in vstajenju telesa, o čemer je Gregor napisal znamenito delo O duši in vstajenju. Sveta Makrina je v Gospodu zaspala v globokem miru v Pontu leta 379.

Češčenje in zavetništvo

Liturgični spomin svete Makrine mlajše se obhajuje 19. julija po zapisu v Rimskem martirologiju. Življenjepis in hvalnico njenih kreposti je napisal njen brat sveti Gregor Niški, ki jo je slavil kot učiteljico krščanske modrosti. V krščanski ikonografiji je upodobljena v redovni obleki s tančico, v roki drži križ in zvitek Svetega pisma, pogosto pa je obdana s svojimi svetimi brati. Je zavetnica redovnic, vzgojiteljic krščanske mladine in oseb, ki premišljujejo o skrivnosti vstajenja.

Isti dan, 19. julija, godujejo tudi