Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 4. stoletje › Življenjepisi › Sveti Marcel I.

SVETNIK · PAPEŽ

Sveti Marcel I.

God
16. januarja
Obdobje
4. stoletje

Življenje

Sveti Marcel I., papež in mučenec, je stopil na sedež rimskega škofa v maju ali juniju leta 308, po dolgem obdobju izpraznjenosti sedeža po smrti papeža Marcelina leta 304. Dioklecijanovo preganjanje je strahovito razdejalo življenje rimske Cerkve: bogoslužni kraji in pokopališča so bili odvzeti, redna cerkvena ureditev pa prekinjena. Z prihodom cesarja Makscencija na oblast v Rimu je preganjanje nekoliko pojenjalo, kar je omogočilo izvolitev novega papeža.

Papež Marcel je našel rimsko skupnost v velikem razsulu in neredu. Da bi obnovil duhovno in pastoralno življenje, je po spisu Liber Pontificalis razdelil Rim na petindvajset naslovnih okrožij (tituli) ter nad vsako postavil po enega duhovnika, ki je bedel nad pripravo katekumnov na krst, upravljal javno pokoro, skrbel za pokop vernikov in obhajanje spomina na mučence. Uredil je tudi novo pokopališče, Cœmeterium Novellae na Salarijski cesti, nasproti katakombam svete Priscile.

Toda Marcelovo delovanje je kmalu naletelo na hude notranje spopade, ki jih je povzročilo vprašanje sprejemanja tistih v skupnost, ki so med preganjanjem zatajili vero (lapsi). Marcel je kot resnični in pravični pastir odločno zahteval, da ti verniki pred ponovnim sprejetjem v cerkveno občestvo opravijo predpisano cerkveno pokoro za svoj hudi padec. Mnogi izmed odpadlih bratov, ki jih je vodil en odpadnik, so se uprli papežu, prezrli pokoro ter povzročili hude nemire in spopade v mestu. Zaradi teh neredov je brezbožni Makscencij obdolžil samega papeža, ga zaprl in izgnal v izgnanstvo konec leta 308 ali v začetku leta 309. Izčrpan od hudih naporov in trpljenja v izgnanstvu je sveti papež Marcel kmalu umrl v tujini ter dosegel mučeniško slavo.

Češčenje in zavetništvo

God svetega Marcela I., papeža, obhajamo 16. januarja, kot stoji v koledarju Depositio episcoporum in v Rimskem martirologiju. Njegovo sveto telo so pozneje vrnili v Rim in ga položili v katakombe svete Priscile na Salarijski cesti, v baziliko svetega Silvestra. Njemu v čast je v samem srcu Rima posvečena znamenita cerkev San Marcello al Corso. Papež Damaz je sestavil epigram nad njegovim grobom ter ga veličal kot resnicoljubnega pastirja, ki je pretrpel izgnanstvo zaradi obrambe pokore in cerkvene discipline. V umetnosti je upodobljen v papeških oblačilih s tiaro, pogosto ob jaslih ali konjih, kar se opira na poznejše izročilo o njegovem ujetništvu v cesarskem hlevu. Je zavetnik konjušnikov, dušnih pastirjev in tistih, ki vztrajajo v pravični disciplini.

Isti dan, 16. januarja, godujejo tudi