Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 4. stoletje › Življenjepisi › Sveti Afraat

Sveti Afraat
Klikni za povečavo
×
Sveti Afraat
Sveti Afraat. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · PUŠČAVNIK

Sveti Afraat

God
29. januarja
Obdobje
4. stoletje
Smrt
346.

Življenje

Sveti Afraat, imenovan Perzijski modrec, je bil znameniti anahoret, cerkveni pisec in škof iz četrtega stoletja. Rodil se je poganskim staršem v drugi polovici tretjega stoletja, najverjetneje na obmejnem območju Perzijskega cesarstva. Vzgojen v zoroastrskih tradicijah perzijskih magov je Afraat iskal polnost resnice ter se, razsvetljen z evangelijem, spreobrnil v krščanstvo. Po spreobrnitvi je šel na romanje v Betlehem, nato pa se je umaknil v Edeso, kjer se je naselil v skromni hišici zunaj mestnega obzidja ter se posvetil puščavniškemu življenju.

Pozneje je prejel redovniški poklic in bil dvignjen v škofovsko službo, pri čemer je prevzel krščansko ime Jakob. Po starodavnih virih je bil škof v znamenitem samostanu Mar Matai na vzhodni obali reke Tigris, blizu današnjega Mosula v Mezopotamiji, kjer je preživul večji del svojega redovniškega in pastoralnega življenja. V času arijske krize je sveti Afraat prišel v Antiohijo v Siriji, kjer je s svojim ognjevitim oznanjevanjem in globokimi teološkimi spisi neustrašno branil katoliško vero pred arijanci in brezbožno politiko cesarja Valensa.

Afraat je v sirščini zapustil neprecenljivo teološko zakladnico v obliki triindvajsetih razprav, znanih kot Dokazovanja ali Homilije. Prvih deset razprav, napisanih leta 337, obravnava temeljne krščanske kreposti in teme: vero, ljubezen, post, molitev, vojne, redovnike, pokornike, vstajenje, ponižnost in pastirje. Drugih dvanajst, napisanih leta 344, teološko in polemično razdeluje teme obreza, pashe, sobote, ločevanja hrane, poklica poganov, Jezusa Mesija, devištva, razpršitve Izraela, miloščine, preganjanja in poslednjih časov. Zadnjo, triindvajseto razpravo z naslovom O grozdu (po Iz 65,8Tako pravi GOSPOD: Kakor se reče o grozdu, če je soka v njem: Ne pogúbi ga, ker je blagoslov v njem: tako hočem storiti zaradi hlapcev svojih, da ne pogubim vsega ljudstva.), je sestavil leta 345. V svojih spisih Afraat jasno pričuje o temeljnih katoliških resnicah: o trajnem devištvu in Božjem materinstvu Blažene Device Marije, o ustanovitvi Cerkve na apostolu Petru, o resnični navzočnosti Kristusovega telesa in krvi v presveti evharistiji ter o zakramentu spovedi, v katerem duhovnik deluje kot duhovni zdravnik, ki celi rane pokornika in je zavezan k varovanju skrivnosti. Sveti Afraat je sklenil svoje zemeljsko romanje v sredini četrtega stoletja.

Češčenje in zavetništvo

Rimskokatoliška cerkev obhaja god svetega Afraata, anahoreta, 29. januarja, kot je zapisano v Rimskem martirologiju. Zaradi njegove globoke duhovnosti in zgodnjega teološkega pričevanja ga Cerkev čašča kot prvega velikega cerkvenega očeta sirske tradicije. V sakralni umetnosti je upodobljen v redovniški obleki ali škofovskem oblačilu sirskega sloga, ko v roki drži pero in odprto knjigo svojih razprav, pogosto s pogledom, usmerjenim proti nebu v globokem premišljevanju. Je zavetnik sirskih krščanov, teologov, apologetov, redovnikov in pridigarjev, ki branijo pravovernost.

Isti dan, 29. januarja, godujejo tudi