Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 19. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Adolf Kolping

Blaženi Adolf Kolping
Klikni za povečavo
×
Blaženi Adolf Kolping
Blaženi Adolf Kolping. Vir slike: Wikimedia Commons

BLAŽENI · DUHOVNIK

Blaženi Adolf Kolping

God
4. decembra
Obdobje
19. stoletje
Smrt
1865.

Življenje

Blaženi Adolf Kolping se je rodil 8. decembra 1813 v Kerpenu nedaleč od Kölna kot četrti od petih otrok revnega pastirja Petra Kolpinga in Anne Marije, rojene Zurheyden. Čeprav so starši trpeli pomanjkanje v vsem, so se z velikim trudom prizadevali otrokom zagotoviti osnovno izobrazbo. Zaradi revščine je morala Adolf že pri dvanajstih letih prekiniti šolanje in se oditi učit za čevljarja k mojstru Meuserju v Kerpenu. Naslednjih deset let je delal kot čevljarski pomočnik v različnih delavnicah, nato pa v neki veliki delavnici v Kölnu. Tamo je od blizu izkusil surov vsakdanjik mladih delavcev, ki so zaradi hitre industrializacije živeli v hudi bedi, prepuščeni moralnemu propadu, razvadam in ravnodušnosti. Ta izkušnja ga je globoko ranila in v njem predramila željo, da bi jim pomagal kot Kristusov duhovnik.

Čeprav se mu je ponujala priložnost, da prevzame ugledno čevljarsko delavnico in si ustvari družino, se je Adolf pri štiriindvajsetih letih odločil zapustiti obrt in uresničiti svoj duhovniški poklic. Z pomočjo dobrotnikov je leta 1841 končal gimnazijo v Kölnu, nato pa vpisal študij teologije v Münchenu in Bonnu. Za duhovnika je bil posvečen 13. aprila 1845 v minoritski cerkvi v Kölnu. Noč pred posvečenjem mu je umrl oče, zato je bilo slavje prožeto z globoko žalostjo in krščanskim upanjem.

Službo je začel kot kaplan in veroučitelj v industrijskem mestu Elberfeld. Tamo se je srečal z društvom mladih obrtnikov, ki ga je ustanovil učitelj Breuer, in postal njegov duhovni vodja. Ker je dobro poznal stiske delavske mladine, je spoznal, da krščanstva ni mogoče oznanjati le z besedami s prižnice, temveč z dejavno ljubeznijo v konkretnem življenju. Leta 1846 je ustanovil dom za sprejem in strokovno izobraževanje vajencev ter za geslo vzel delo, učenje in molitev v vedrini duha.

Leta 1849 je bil premeščen za vikarja kölnske stolnice, tam pa je že 6. maja ustanovil kölnsko Deško društvo, ki je preraslo v mednarodno delo, znano pod imenom Kolpingovo delo. Potoval je po velikih industrijskih središčih Nemčije, Avstrije, Švice in Ogrske ter zbral delavce. Njegov cilj je bil vzgojiti delavca kot poštenega krščana, izvrstnega mojstra, odgovornega družinskega očeta in zavestnega državljana. Bil je tudi ploden pisec in novinar; leta je urejal lista »Rheinische Volksblätter« in »Volkskalender« ter uporabljal tisk za vzgojo ljudstva in zbiranje pomoči. Zaradi njegove očetovske skrbi so ga delavci poimenovali Oče obrtnikov. Izčrpan od neprestanega dela in hude pljučne bolezni je sveto umrl v Kölnu 4. decembra 1865, še preden je dopolnil dvainpetdeset let življenja, za seboj pa je pustil skupnost z več kot 24.000 člani v več kot 400 krajih.

Čudeži

Nebeška priprošnja blaženega Adolfa Kolpinga se je potrdila s številnimi milostmi, za njegovo beatifikacijo pa je bilo priznano čudežno ozdravljenje, ki se je zgodilo po njegovi priprošnji. Šlo je za trenutno, popolno in trajno telesno ozdravitev hudo bolne osebe od neozdravljive bolezni, kar so zdravniške komisije in teološki strokovnjaki Svete stolice ocenili kot znanstveno nerazložljiv Božji poseg.

Češčenje in zavetništvo

Po Kolpingovi smrti je pruski kralj Viljem I. dovolil, da so njegove posmrtne ostanke v aprilu 1866 prenesli v njegovo najljubšo minoritsko cerkev v Kölnu, kjer njegov grob obiskujejo romarji s celega sveta. Papež Janez Pavel II. ga je 13. maja 1989 razglasil za častitljivega Božjega služabnika, 27. oktobra 1991 pa za blaženega na Trgu svetega Petra v Rimu.

Njegov liturgični god v Cerkvi obhajamo 4. decembra, v nekaterih krajih pa tudi 6. decembra. Blaženi Adolf Kolping je vzor socialnega apostolata Cerkve. V umetnosti je upodobljen v duhovniškem talarju s kolarjem, obdan z mladimi delavci in obrtniškim orodjem, pogosto s knjigo ali časopisom v roki.

Isti dan, 4. decembra, godujejo tudi