Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 19. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Damijan de Veuster

BLAŽENI · DUHOVNIK

Blaženi Damijan de Veuster

God
15. aprila
Obdobje
19. stoletje

Življenje

Sveti Damijan de Veuster, s krstnim imenom Jozef, se je rodil 3. januarja 1840 v flamski vasi Tremeloo v Belgiji kot najmlajši od sedmih otrok v pobožni družini trgovca z žitom. Kot trinajstletnik je moral zapustiti šolo, da bi pomagal očetu pri kmečkih opravilih, vendar je po duhovnih vajah, ki so jih leta 1858 vodili redemptoristi, začutil neustavljiv Božji klic v redovno življenje.

Vstopil je v noviciat Očetov Presvetih Src Jezusa in Marije (pikpuzovcev) v Leuvenu ter prevzel redovno ime Damijan po svetem zdravniku in mučencu. Slovesne zaobljube je izpovedal 7. oktobra 1860. Ko je bil še v nižjih redovih, je njegov starejši brat, prav tako redovnik, zbolel in ni mogel odpotovati v čezmorske misijone na Havajske otoke, zato je Damijan pripravljeno zaprosil, da bi šel namesto njega. V pristanišče Honolulu na otoku Oahu je prispel 19. marca 1864, v duhovnika pa je bil posvečen 24. maja istega leta v katedrali Naše Gospe miru. Po posvečenju je nekaj let vneto pastoralno deloval v raznih župnijah na otoku Havaji ter z lastnimi rokami gradil kapele za domačine.

V tistem času so Havajske otoke prizadele strašne epidemije gobavosti. Kraljeva vlada je sprejela zakon o strogi izolaciji bolnikov ter jih izgonila v kolonijo Kalawao na polotoku Kalaupapa na odročnem otoku Molokai. Tamo je v nečloveških razmerah, brez medicinske pomoči in duhovne oskrbe, živelo več kot šeststo gobavcev v popolni zapuščenosti in brezupu. Škof Louis Maigret iz pokorščine ni želel nikogar prisiliti v to nevarno dolžnost, vendar se je oče Damijan prostovoljno javil, da gre na otok gobavcev.

V Kalaupapo je prispel 10. maja 1873. Prizor, ki ga je pričakal, je bil zastrašujoč: brezvladje, nasilje, bolniki, ki so umirali v blatu brez nege, in mrliči, ki jih nihče ni pokopaval. Oče Damijan jim je postal vse: pastir, zdravnik, graditelj in oče. Ustanovil je župnijo svete Filomene, obvezoval gnojne rane bolnikom, gradil lesene hiše, ceste in vodovod, sam izdeloval krste in kopal grobove. Z bolniki je delil hrano in pipo ter v pridigah govoril: »Mi gobavci«. Moč za to nadčloveško služenje je črpal iz vsakodnevnega češčenja pred Najsvetejšim zakramentom ter pričeval, da brez trajne Jezusove navzočnosti v svoji kapeli ne bi nikoli mogel vztrajati v tej službi.

Po dvanajstih letih nesebičnega dela je decembra 1884, ko je potapljal noge v vročo vodo in ni čutil toplote, spoznal, da se je tudi sam okužil z gobavostjo. Kljub bolezni je neumorno služil do samoga konca, ob pomoči nekaj sodelavcev. Umrl je v miru na Molokaiju 15. aprila 1889 v devetinštiridesetem letu starosti ter tako sklenil petnajst let junaškega služenja gobavcem kot pravi mučenec krščanske ljubezni.

Češčenje in zavetništvo

Očeta Damijana je za blaženega razglasil papež Janez Pavel II. v Bruslju 3. junija 1995, za svetega pa papež Benedikt XVI. 11. oktobra 2009. V Rimskem martiriju se njegov god obhajamo na dan njegove smrti 15. aprila, medtem ko se v Združenih državah Amerike in splošnem koledarju liturgično čaši 10. maja, na dan njegovega prihoda na Molokai. Njegovo telo so leta 1936 prepeljali v Belgijo in počiva v cerkvi svetega Jožefa v Leuvenu, del relikvij pa je bil vrnjen na njegov grob v Kalaupapi. Upodablja se v preprosti duhovniški obleki, z obrazom, ki ga je zaznamovala gobavost, ko drži križ ali je obdan z bolniki.

Isti dan, 15. aprila, godujejo tudi