Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 19. stoletje › Življenjepisi › Sveta Joakima de Vedruna

SVETNICA · REDOVNICA

Sveta Joakima de Vedruna

God
28. avgusta
Obdobje
19. stoletje

Življenje

Sveta Joakima de Vedruna, rojena v Barceloni 16. aprila 1783 v ugledni in globoko pobožni plemiški družini Lorenza de Vedrune in Terese, rojene Vidal, je že od zgodnjega otroštva hrepenela po posvečenem življenju. Že pri dvanajstih letih je zaprosila za sprejem v samostan karmeličank v Barceloni, vendar je bila njena prošnja zaradi mladosti zavrnjena. V starosti štiriindvajsetih let se je 24. marca 1799 v cerkvi Santa Maria del Pi poročila s pobožnim pravnikom Teodorom de Masom iz Vica, s katerim je delila globoko vero in vstopila v Tretji red svetega Frančiška Asiškega. Rodila je devet otrok, od katerih so trije umrli v zgodnji mladosti, štiri hčere so pozneje postale redovnice, dva otroka pa sta si ustvarila lastni družini.

Ko je Napoleonova vojska napadla Španijo, je morala Joakima z otroki zbežati, njen mož pa se je pridružil prostovoljcem, v vojnih naporih zbolel za tuberkulozo ter umrl 6. marca 1816. Ko je pri triintridesetih letih ovdovela, se je Joakima s preživelimi otroki preselila na družinsko posestvo Manso Escorial v Vicu. Tam je vzorno vodila svojo družino ter se posvetila vzgoji otrok, molitvi in strežbi bolnikom ter siromakom. Leta 1819 je spoznala kapucina očeta Estebana de Olota, ki jo je usmeril k ustanovitvi nove redovne skupnosti za nego bolnikov in vzgojo revnih deklet. Škof v Vicu Pablo Jesús Corcuera je novi skupnosti dal karmelsko usmeritev. Dne 6. januarja 1826 je Joakima izpovedala redovne zaobljube, 26. februarja istega leta pa z osmimi prvimi sosestrami uradno ustanovila Družbo sester karmeličank krščanske ljubezni.

Med prvo karlistično vojno je Joakima pretrpela veliko političnih sumničenj in preganjanj, saj je bil njen sin viden karlist. Leta 1837 so jo v Vicu zaprli, nato pa je morala prevzeti oskrbo ranjencev v vojaški bolnišnici v Bergi. Pred napredovanjem nasprotnih enot se je morala umakniti v izgnanstvo v Francijo, kjer je v Roussillonu preživela težka leta od 1836 do 1842 ter vse preizkušnje prenašala z evangeličanskim mirom in predanostjo. Po vrnitvi v Španijo leta 1843 je s pomočjo svetega Antona Marije Klareta obnovila in razširila družbo ter odprla številne nove skupnosti, šole in bolnišnice po vsej Kataloniji in Španiji. Zadnja leta njenega življenja je zaznamovala huda bolezen, saj je zaradi možganskih kapi in ohromelosti postopoma obležala nepremična. Umrla je v Barceloni 28. avgusta 1854 kot žrtev epidemije kolere, medtem ko je tolažila in stregla drugim bolnikom.

Češčenje in zavetništvo

Telo svete Joakime de Vedruna je ostalo nerazpadlo in ga s spoštovanjem hranijo v matični hiši Manso Escorial v Vicu. Postopek za njeno razglasitev za svetnico se je začel leta 1920 pod papežem Benediktom XV. Papež Pij XI. je 16. junija 1935 priznal njene junaške kreposti, papež Pij XII. pa jo je 19. maja 1940 razglasil za blaženo.

Za svetnico jo je slovesno razglasil papež Janez XXIII. v baziliki svetega Petra v Rimu 12. aprila 1959. Njen god v Rimskokatoliški cerkvi in v karmelskem redu obhajamo 28. avgusta, na dan njenega rojstva za nebesa, v nekaterih krajih pa jo častijo tudi 22. maja.

Isti dan, 28. avgusta, godujejo tudi