Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 19. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Ludvik Pavoni

Blaženi Ludvik Pavoni
Klikni za povečavo
×
Blaženi Ludvik Pavoni
Blaženi Ludvik Pavoni. Vir slike: Wikimedia Commons

BLAŽENI · DUHOVNIK

Blaženi Ludvik Pavoni

God
1. aprila
Obdobje
19. stoletje
Smrt
1849.

Življenje

Sveti Ludvik Pavoni se je rodil v Brescii 11. septembra 1784 v plemiški in premožni družini Alessandra Pavonija in Lelije, rojene Poncarali. Od malega je kazal veliko bistrost uma, vsestransko nadarjenost za umetnost in mehaniko ter izrazit čut za socialne stiske svojega časa. Za duhovnika je bil posvečen leta 1807, sredi nemirov, ki so jih povzročile napoleonske vojne. Takoj se je posvetil vzgoji revne in zanemarjene mladine ter odprl oratorij, ki je zbral na stotine dečkov. Škof Gabrio Maria Nava ga je leta 1812 imenoval za svojega tajnika, vendar Ludvik ni zapustil dela z mladimi.

Leta 1818 je postal kanonik stolne cerkve in ravnatelj cerkve svetega Barnabe. Tja je leta 1821 ustanovil dobrodelni Zavod svetega Barnabe s poklicno šolo za revne dečke, kar je bil začetek sodobnega poklicnega izobraževanja. Uvedel je delavnice za tiskarje, knjigoveze, mizarje, ključavničarje in čevljarje, leta 1823 pa je priključil tudi poseben oddelek za gluho-neme dečke. Začel je z lastno tiskarno in založniško dejavnostjo za širjenje krščanskega tiska. V svojem pedagoškem delu je prehitil številne socialne reforme ter spodbujal pravične plače, zaščito delavcev in dostojanstvo človeškega dela.

Da bi zagotovil trajnost svojega dela, je ustanovil redovno skupnost pod imenom Sinovi Marije Brezmadežne, znano kot pavonijanci. V njej so duhovniki in bratje laiki enakovredno sodelovali pri vzgoji vere in obrti. Med vstajo v Brescii proti avstrijski oblasti marca 1849, ko se je mesto znašlo v plamenih, je oče Ludvik pod oboroženim streljanjem in v hladnem dežju osebno odpeljal svoje gojence na varno v Saiano. Zaradi posledic izčrpanosti in pljučnice je umrl v Saianu ob zori na cvetno nedeljo, 1. aprila 1849.

Čudeži

Cerkev je priznala čudežno ozdravitev dekleta Marije Stevani, ki je leta 1909 zbolela za trebušnim tifusom in se zaradi hudih meningealnih zapletov nahajala na smrtni postelji. Zdravniki so izgubili vsako upanje, toda ko so pod njeno vzglavje položili relikvijo očeta Pavonija ob gorečih molitvah, je bolnica potonila v miren spanec ter se naslednje jutro prebudila popolnoma zdrava, brez kakršnih koli posledic. Ta čudež je odprl pot k njegovi beatifikaciji. Za kanonizacijo je bil preizkušen in potrjen čudež ozdravitve Honorija Lopesa Martinsa v Braziliji leta 2009, ki se je nahajal v življenjski nevarnosti po možganski kapi in hudi odpovedi organov, ozdravel pa je po priprošnji svetega Ludvika.

Češčenje in zavetništvo

Liturgični god svetega Ludvika Pavonija obhajamo 1. aprila, na dan njegove smrti. Papež Janez Pavel II. ga je za blaženega razglasil 14. aprila 2002 na Trgu svetega Petra v Rimu, papež Frančišek pa za svetnika 16. oktobra 2016. Njegove relikvije s spoštovanjem hranijo v cerkvi Brezmadežne v Brescii, ki je postala središče molitve za mladino in delavce. V umetnosti je upodobljen v duhovniški obleki, s knjigo ali orodjem, obdan z revnimi dečki in mladimi obrtniki.

Isti dan, 1. aprila, godujejo tudi