Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 19. stoletje › Življenjepisi › Sveti Daniele Comboni

Sveti Daniele Comboni
Klikni za povečavo
×
Sveti Daniele Comboni
Sveti Daniele Comboni. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · ŠKOF

Sveti Daniele Comboni

God
10. oktobra
Obdobje
19. stoletje
Smrt
1881.

Življenje

Sveti Daniel Comboni (v italijanščini Daniele) se je rodil 15. marca 1831 v kraju Limone sul Garda pri Brescii v severni Italiji kot četrti od osmih otrok Luigija Combonija in Domenice, rojene Pace, revnih vrtnarjev in kmetov. Bil je edini otrok v družini, ki je preživel otroštvo. Pri dvanajstih letih so ga starši poslali v Verono v zavod, ki ga je za revne in nadarjene dečke ustanovil častitljivi božji služabnik Nicola Mazza. Tam je pridobil vsestransko izobrazbo, se učil medicino in tuje jezike ter v srcu začutil žareč poklic za evangelizacijo afriške celine. Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1849, je naredil zaobljubo, da bo vse svoje življenje posvetil misijonom v osrednji Afriki. Za duhovnika ga je 31. decembra 1854 v Trentu posvetil blaženi škof Janez Nepomuk de Tschiderer.

Z materinim blagoslovom se je oče Daniel 8. septembra 1857 odpravil na svoje prvo misijonsko potovanje v osrednjo Afriko s še petimi misijonarji iz Mazzovega zavoda. V začetku leta 1858 so prispeli v Kartum v Sudanu in nato v misijonsko postajo Santa Croce. Soočil se je s težkimi tropskimi boleznimi, nezdržnim podnebjem in revščino. Trije njegovi tovariši so kmalu umrli, sam Comboni pa je hudo zbolel za malarijo in se je v začetku leta 1859 moral vrniti v Verono. Vendar ga te težave niso pokolebale; v njem se je rodil zgodovinski vzklik: »Ali Afrika ali smrt!«.

Med molitvijo na grobu svetega Petra v Rimu 15. septembra 1864 mu je bila navdihnjena nova misijonska strategija, ki jo je oblikoval v delu »Načrt za prenovitev Afrike«. Njegovo temeljno načelo se je glasilo: »Rešiti Afriko po Afriki«, v prepričanju, da morajo sami narodi Afrike postati nosilci lastne evangelizacije in človeškega napredka. Predvidel je odprtje šol, bolnišnic in bogoslovij, v katerih se bodo izobraževali domači učitelji, zdravniki, duhovniki in redovnice. Da bi zagotovil duhovne in materialne moči, je potoval po vsej Evropi ter neumorno zbiral pomoč in zbujal misijonsko zavest.

V Veroni je 1. junija 1867 ustanovil moško redovno skupnost pod imenom Inštitut za misijone v Afriki (kasneje imenovani Misijonarji kombonijanci Jezusovega Srca), 1. januarja 1872 pa je ustanovil tudi žensko vejo, Pobožne matere Črnk (danes Sestre misijonarke kombonijanke). V Kairu je odprl pripravljalne zavode za prilagoditev misijonarjev na afriško podnebje. Bil je prvi, ki je vključil redovnice v neposredno misijonsko delo v osrednji Afriki. Sodeloval je na Prvem vatikanskem koncilu leta 1870, kjer je sestavil in predlagal slovesno prošnjo za evangelizacijo osrednje Afrike, ki jo je podpisalo sedemdeset škofov.

Papež Pij IX. ga je leta 1872 imenoval za apostolskega provikarja, 31. julija 1877 pa za naslovnega škofa Klavdiopola in apostolskega vikarja osrednje Afrike. Za škofa je bil posvečen v Rimu 12. avgusta 1877. Kot pastir obsežnega vikariata se je neustrašno boril proti trgovini s sužnji, odkupoval sužnje in jim vračal človeško in krščansko dostojanstvo. Govoril je šest evropskih jezikov, arabščino ter nekaj afriških domorodnih narečij, za katera je sestavil prve slovarje in slovnice. Po strašni suši in lakoti, ki sta pokosili velik del prebivalstva in sodelavcev, je konec leta 1880 osmič in zadnjič odpotoval v Afriko. Skrhan od težkih naporov in epidemije kolere je umrl v Kartumu 10. oktobra 1881 v enainpetdesetem letu starosti.

Čudeži

Za njegovo razglasitev za blaženega je bilo priznano čudežno ozdravljenje mladega dekleta Marie José de Oliveira Paixão v Braziliji. Za njegovo kanonizacijo je Cerkev preučila in potrdila čudež, ki se je zgodil leta 1997 v Kartumu v Sudanu. Dvaintridesetletna muslimanka Lubna Abdel Aziz je bila sprejeta v bolnišnico sester kombonijank zaradi nujnega petega carskega reza, po katerem so nastopili težki zapleti, nekontrolirane notranje krvavitve, odpoved organov in pljučni edem. Zdravniki so imeli smrt za neizogibno. Medtem ko so sestre molile devetdnevnico k blaženemu Danielu Comboniju, je bolnica v nasprotju z vsemi medicinskimi zakoni naglo, popolnoma in trajno ozdravela, kar je zdravniška komisija razglasila za znanstveno nerazložljivo.

Češčenje in zavetništvo

Papež Janez Pavel II. ga je razglasil za blaženega 17. marca 1996, za svetnika pa 5. oktobra 2003 v baziliki svetega Petra v Rimu. Njegov liturgični god se obhajuje 10. oktobra.

Isti dan, 10. oktobra, godujejo tudi