Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 19. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Arnold Rèche

Blaženi Arnold Rèche
Klikni za povečavo
×
Blaženi Arnold Rèche
Blaženi Arnold Rèche. Vir slike: Wikimedia Commons

BLAŽENI · REDOVNIK

Blaženi Arnold Rèche

God
23. oktobra
Obdobje
19. stoletje
Smrt
1890.

Življenje

Blaženi Arnold Rèche se je rodil 2. septembra 1838 v kraju Landroff v Loreni v Franciji kot najstarejši od devetih otrok čevljarja Claudea Rèchea in matere Anne, rojene Clausset. Pri krstu je prejel imeni Jules-Nicolas. Družina je bila revna, vendar trdna v veri. Mati mu je zgodaj umrla zaradi težkega dela in bolezni, zato je deček moral zgodaj zapustiti šolo, da bi služil za družino. Delal je kot hlevar, kočijaž in voznik vpraže v gradbenem podjetju, leta 1859 pa kot zidar pri gradnji cerkve Notre-Dame Saint-Rémi v Charlevillu. Med delavci je bil znan po svoji pobožnosti, treznosti in nevsakdanji samodisciplini.

Ko je obiskoval večerno šolo, ki so jo vodili Bratje krščanskih šol (lasalijani), je v njihovi karizmi prepoznal svoj življenjski poklic. V noviciat v Thionvillu je vstopil 13. novembra 1862, redovno obleko in ime brat Arnold pa je prejel 23. decembra istega leta. Večne zaobljube je položil leta 1871. Polna dve desetletji je deloval kot vzgojitelj in učitelj v internatu Bratov v Reimsu. Čeprav so mu bile naravoslovne vede in kmetijstvo le povprečno blizu, je pri verouku, krščanskem nauku in teologiji pokazal izjemno globino in jasnost.

Med francosko-prusko vojno leta 1870 se je brat Arnold prostovoljno javil za bolničarja. V rovih in vojaških bolnišnicah je s heroično ljubeznijo negoval ranjene vojake obeh sprtih vojsk ter tolažil umirajoče, za kar je bil odlikovan z vojaškim bronastim križem. Zaradi njegove globoke zbranosti, pokornosti Duhu Svetemu in daru duhovnega vodstva so ga predstojniki leta 1877 imenovali za magistra novincev v Thilloisu, pozneje pa v novem središču v Courlancyju pri Reimsu. Mlade redovnike je vzgajal z očetovsko skrbjo ter jih poučeval, da Duh Sveti krepi človeško srce in ga uči molitve.

Marca 1890 je bil imenovan za generalnega ravnatelja hiše v Reimsu, vendar je bilo njegovo zdravje povsem načeto zaradi hudega kašlja in vnetja pljučne mrene. Umrl je v glasu svetosti zaradi možganske kapi v noči na 23. oktober 1890 v Reimsu, v triinpetdesetem letu starosti.

Čudeži

Sveto življenje brata Arnolda je bilo zaznamovano s skritimi duhovnimi darovi in čudovitimi ozdravljenji. Že za časa življenja so sobratje in novinci pričevali o njegovem daru branja tajnih misli in vesti ter o nenadnih telesnih ozdravljenjih tistih, za katere je molil.

Po njegovi smrti je njegov grob na Severnem pokopališču v Reimsu postal stičišče romarjev, zabeleženi pa so bili številni čudeži in zahvalne milosti. Za postopek njegove beatifikacije je Cerkev natančno preučila čudež ozdravitve, ki se je zgodil po njegovi priprošnji. Zdravniška komisija je 10. julija 1986 potrdila, da je bila nenadna, popolna in trajna ozdravitev bolnika od težke in neozdravljive bolezni medicinsko povsem nerazložljiva, teologi in kardinali Svete stolice pa so potrdili, da gre za Božji čudež, izprošen po priprošnji častitljivega Božjega služabnika brata Arnolda.

Češčenje in zavetništvo

Postopek za beatifikacijo se je začel v Reimsu leta 1938 pod vodstvom kardinala Suharda. Papež Janez Pavel II. je potrdil junaški stopenj njegovih krščanskih kreposti 5. junija 1986 in ga razglasil za častitljivega Božjega služabnika. Isti papež ga je slovesno razglasil za blaženega 1. novembra 1987 v baziliki svetega Petra v Rimu.

Njegovi posmrtni ostanki počivajo v kapeli lasalijanskega zavoda v Reimsu, kamor prihaja veliko učiteljev in vzgojiteljev. Liturgični god se obhajuje 23. oktobra, na dan njegove smrti. V umetnosti je upodobljen v črni lasalijanski redovni obleki z belim ovratnikom, z rožnim vencem v roki in križem na prsih, pogosto ob knjigi katekizma ali v drži pokornosti Duhu Svetemu, ki ga je vneto klical.

Isti dan, 23. oktobra, godujejo tudi