Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 19. stoletje › Življenjepisi › Sveta Clelia Barbieri

Sveta Clelia Barbieri
Klikni za povečavo
×
Sveta Clelia Barbieri
Sveta Clelia Barbieri. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNICA · DEVICA

Sveta Clelia Barbieri

God
13. julija
Obdobje
19. stoletje
Smrt
1870.

Življenje

Sveta Klelija Barbieri se je rodila 13. februarja 1847 v kraju Le Budrie pri San Giovanni in Persicetu nedaleč od Bologne. Njena starša, Giuseppe Barbieri in Giacinta Nannetti, sta bila preprosta in bogaboječa delavca. Pri krstu je prejela ime Clelia Rachele Maria. Ko ji je bilo osem let, ji je oče umrl za kolero, zato je družina zapadla v hudo revščino. Mala Klelija je takoj začela delati ob materi in presti konopljo, da bi pomagala preživljati mlajšo sestro. Od otroštva je kazala globoko nagnjenje k molitvi, zbranosti in premišljevanju o večnih resnicah. Prvo sveto obhajilo je prejela 17. junija 1858 in se od tistega dne še močneje predala ljubezni do Jezusa.

Kot deklica se je pridružila katehetom, znanim kot Delavci krščanskega nauka, ter pomagala pri poučevanju otrok. Župnik Gaetano Guidi je hitro opazil njeno izjemno zrelost, zato ji je zaupal vodenje in versko vzgojo deklet. Čeprav so jo mnogi snubili, je odločno zavračala ponudbe za poroko, saj se je želela popolnoma posvetiti Bogu. Ker zaradi revščine ni imela dote, potrebne za vstop v takratne samostane, ji je Gospod pokazal novo pot.

Dne 1. maja 1868, pri starosti le enaindvajsetih let, je zbrala tri prijateljice v skromni hišici nasproti župnijske cerkve, ki jim jo je odstopil župnik. Poimenovale so jo Učiteljeva hiša. Dekleta so se posvetila poučevanju revnih vaških otrok, skrbi za zapuščene in bolne ter katehezi, preživljala pa so se s šivanjem in vezenjem. Iz te skupnosti je zrasla Družba malih sester Žalostne Matere Božje. Domačini so v mladi Kleliji prepoznali modro duhovno mater ter so jo iz ljubezni klicali Mati. Njeno krhko telo je kmalu strla tuberkuloza. Ko je trpela v miru in popolni predanosti, je tolažila sestre z besedami, da odhaja v raj, in obljubila, da jih ne bo nikoli zapustila. Umrla je 13. julija 1870 pri starosti komaj triindvajsetih let ter ostala zapisana kot najmlajša ustanoviteljica redovne družbe v zgodovini Cerkve.

Čudeži

Sveto življenje mlade Klelije so zaznamovali čudežni Božji posegi. Ko je vodila skupnost in skrbela za revne, se je večkrat zgodilo, da je v hiši zmanjkalo hrane. Takrat je sestre povedla v žarno molitev k svetemu Frančišku Pavelskemu in prazne police v shrambi so se na čudežen način napolnile s hrano.

Po njeni smrti se je zgodil edinstven in trajan nadnaravni pojav. Leta 1871, ko so sestre molile v sobi, v kateri je Klelija umrla, so jasno zaslišale njen glas, kako moli z njimi. Ta nerazložljivi glas, ki se nikoli ne oglaša sam, temveč se pridruži molitvi in petju skupnosti, je slišalo na stotine prič, redovnic in laikov, celo tisti, ki so bili dvomljivi. Ta pojav je bil upoštevan in temeljito preverjen med kanonskim postopkom. Za njeno kanonizacijo je Cerkev priznala tudi čudežna ozdravljenja bolnikov, prejeta po njeni priprošnji.

Češčenje in zavetništvo

Papež Pavel VI. je Klelijo Barbieri razglasil za blaženo 27. oktobra 1968, papež Janez Pavel II. pa jo je povzdignil na čast svetnic 9. aprila 1989 na Trgu svetega Petra v Rimu.

Njeno telo počiva v svetščici v Le Budrie pri San Giovanni in Persicetu, kamor vsako leto ob njenem godu roma množica vernikov. Liturgični god se obhajuje 13. julija. V krščanski umetnosti je upodobljena v preprosti črni obleki z rutico, s križanim ali rožnim vencem v roki, obdana z otroki, ki jih poučuje v veri.

Isti dan, 13. julija, godujejo tudi