Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 19. stoletje › Življenjepisi › Sveta Vincenca Gerosa

Sveta Vincenca Gerosa
Klikni za povečavo
×
Sveta Vincenca Gerosa
Sveta Vincenca Gerosa. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNICA · DEVICA

Sveta Vincenca Gerosa

God
28. junija
Obdobje
19. stoletje
Smrt
1847.

Življenje

Sveta Vincenca Gerosa, s krstnim imenom Katarina, se je rodila 29. oktobra 1784 v Lovereu, mestece v Lombardiji, v premožni družini trgovcev s kožo. Starša Gianantonio in Giacomina sta v njeno srce vtisnila globoko krščansko pobožnost in ljubezen do križanega Gospoda. Že v otroštvu je začela šolanje pri benediktinkah v Gandinu, vendar ga je morala zaradi šibkega zdravja prekiniti ter se vrniti domov. Po zgodnji smrti staršev in sorodnikov je Katarina ostala sama z velikim premoženjem, vendar njeno srce ni bilo navezano na minljiva zemeljska dobrine. Svojo hišo je odprla revnim dekletom, materam, ki niso mogle prehraniti otrok, in bolnikom. Diskretno je vstopala v domove potrebnih, mirila sprijete ter nosila pomoč, zaradi česar so jo v kraju imenovali mati in pomiriteljica.

V zrelih letih, okoli štiridesetega leta življenja, je spoznala mlado učiteljico Bartolomejo Capitanio, ki je gorela v žaru za krščansko usmiljenje. Bartolomeja je predlagala ustanovitev nove redovniške ustanove, posvečene delom usmiljenja in negi bolnikov. Katarina, ki je bila ponižna in umaknjena, se je v začetku obotavljala pred tako velikim podvigom, vendar je na prigovarjanje krajevnih duhovnikov v tem prepoznala Božjo voljo. V stavbi, ki so jo poimenovali Samostanček (Conventino), sta se Katarina in Bartolomeja posvetili Bogu 21. novembra 1832 v župnijski cerkvi svetega Jurija. Katarina je takrat prevzela redovno ime Vincenca.

Skupaj sta delovali le osem mesecev, saj je Bartolomeja umrla julija 1833. Strta zaradi izgube se je sestra Vincenca želela umakniti, vendar je na spodbudo duhovnika prevzela vodenje skupnosti. Med razsajanjem kolere so se sestre nesebično predale negi zbolelih in oskrbi sirot, družba pa se je bliskovito širila po Lombardiji, Benečiji in Trentinskemu. Vincenca je modro in materinsko vodila skupnost vse do svoje smrti 28. junija 1847 v Lovereu ter zapustila za seboj sto petinpetdeset sester v petindvajsetih samostanih z zadnjo oporoko: »Ljubite se med seboj in imele boste Božji blagoslov«.

Češčenje in zavetništvo

Liturgični god svete Vincence Gerose se obhajuje 28. junija. Papež Pij XI. jo je 30. maja 1926 razglasil za blaženo, papež Pij XII. pa jo je 18. maja 1950 uvrstil med svetnike na skupnem slavju s sveto Bartolomejo Capitanio. Njeno telo počiva ob telesu svete Bartolomeje v cerkvi Kristusa Kralja v Lovereu, poleg matične hiše sester usmiljenk. V umetnosti je sveta Vincenca upodobljena v preprosti redovniški obleki svoje družbe, pogosto z razpelom v roki ali v skrbi za revne bolnike in sirote.

Isti dan, 28. junija, godujejo tudi