Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 13. stoletje › Življenjepisi › Blažena Ingrid Elofsdotter

BLAŽENA · REDOVNICA

Blažena Ingrid Elofsdotter

God
2. septembra
Obdobje
13. stoletje
Smrt
1282.

Življenje

Blažena Ingrid Elofsdotter se je rodila v Skänningeju v švedski pokrajini Östergötland v prvi polovici trinajstega stoletja v ugledni in vplivni plemiški družini. Vzgojena v krščanski veri se je v zgodnji mladosti poročila s plemičem po imenu Sigge. Ko ji je mož umrl, je Ingrid v srcu začutila klic, naj svoj vdovski stan in vse svoje premoženje popolnoma posveti Gospodu.

Skupaj s svojo sestro Kristino in skupino pobožnih žena se je odpravila na veliko romanje: peš so obiskale grob svetega apostola Jakoba v Santiagu de Compostela, obiskale svetišča v Rimu ter romale na svete kraje Kristusovega odrešenjskega delovanja v Sveto deželo, v Jeruzalem. Po vrnitvi na Švedsko je pod duhovnim vodstvom učenega dominikanca Petra Dacijskega sprejela redovniški način življenja.

Z denarno in gmotno pomočjo svojih bratov, med katerimi je bil tudi vitez Janez Elofsson, je Ingrid v rodnem Skänningeju začela graditi ženski samostan. Ko je prejela dovoljenje Svetega sedeža, so 15. avgusta 1281, na praznik Marijinega vnebovzetja, v navzočnosti švedskega kralja Magnusa III. in cerkvenih dostojanstvenikov slovesno odprli samostan svetega Martina. Ingrid je s tovarišicami oblekla dominikansko oblačilo in izpovedala redovne zaobljube ter tako postala prva dominikanka na Švedskem in prva priora novega samostana. V tej službi je preživela zadnje leto življenja v molitvi, strogem postu in bratski ljubezni. V Gospodu je umrla v Skänningeju, 2. septembra 1282.

Čudeži

Blažena Ingrid je bila že za zemeljskega življenja znana po globoki mistični izkušnji in videnjih, o čemer pričajo spisi njenega duhovnega voditelja. Po njeni smrti so se na njenem grobu v samostanski cerkvi dogajala številna čudežna ozdravljenja in uslišanja bolnikov, ki so z zaupanjem prosili za njeno nebeško priprošnjo.

Češčenje in zavetništvo

Grob blažene Ingrid je kmalu postal glavno romarsko središče Švedske, samostan pa so ljudje začeli imenovati samostan svete Ingrid. Papež Aleksander VI. je leta 1499 odobril prenos njenih relikvij, kar se je slovesno zgodilo leta 1507 v navzočnosti kralja in vseh švedskih škofov.

Njeno češčenje je v Rimskem martirologiju zapisano na dan 2. septembra. V umetnosti jo upodabljajo v belem oblačilu in črnem plašču dominikank, ko v roki drži križ ali model samostana. Častijo jo kot vzor vdov, pobožnih romaric in ustanoviteljico redovnega življenja v nordijskih deželah.

Isti dan, 2. septembra, godujejo tudi