Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 13. stoletje › Življenjepisi › Sveti Ferdinand III.

SVETNIK · KRALJ

Sveti Ferdinand III.

God
30. maja
Obdobje
13. stoletje

Življenje

Sveti Ferdinand III., kralj Kastilije in Leona, se je rodil okoli leta 1199 blizu Salamance očetu Alfonzu IX., kralju Leona, in materi Berengariji, hčeri kastiljskega kralja Alfonza VIII. Vzgojen v globoki pobožnosti svoje svete matere je Ferdinand že v zgodnji mladosti spoznal, da je zemeljska oblast le zaupani dar, ki ga je treba uporabiti v večjo Božjo slavo in za blagor ljudstva. Ko je leta 1217 mati nanj prenesla kastiljsko krono, leta 1230 pa je podedoval še krono Leona, je ti dve kraljestvi združil pod eno žezlo, s čimer je postavil temelje krščanske Španije.

Ferdinand se je leta 1219 poročil s krepostno princeso Beatriko Švabsko, hčerjo nemškega kralja Filipa, s katero je živel v vzornem krščanskem zakonu, blagoslovljenem s številnimi otroki. Kot vladar je bil izjemno moder in pravičen; skrbel je, da se je pravica delila enako vsem, in se strogo varoval, da ne bi obtežil podložnikov z davki, pri čemer je govoril, da se bolj boji kletve ene same uboge žene kakor celotne saracenske vojske. Ustanovil je znamenito univerzo v Salamanci ter pospeševal znanost in krščansko kulturo.

Glavni cilj njegovega življenja je bil osvoboditev domovine izpod saracenskega jarma in širjenje krščanske vere. V dolgoletnem boju za osvoboditev, znanem kot rekonkvista, je krščanstvu vrnil velika ozemlja ter je posebej slavil Boga ob osvoboditvi Cordobe leta 1236 in Seville leta 1248. V teh mestih je nekdanje mošeje spremenil v veličastne stolnice, posvečene Blaženi Devici Mariji. Ustanovil je nove škofije, gradil cerkve, samostane in bolnišnice za nemočne.

Čeprav je nosil kraljevsko krono, je bil Ferdinand v srcu ponižen redovnik; vstopil je v tretji red svetega Frančiška in se strogo držal evangeljske preprostosti. Pod kraljevskimi oblačili je nosil grobo spokorno srajco, se strogo postil in preživljal noči v solzah pred tabernakljem, zlasti pred velikimi bitkami, ko se je bolj zanašal na Božjo pomoč kakor na moč svoje vojske. Preminil je v Sevilli 30. maja 1252. Na lastno željo so ga položili na tla, posuta s pepelom, oblečenega v ubog frančiškanski habit, medtem ko je poljubljal razpelo in klical Gospoda.

Čudeži

Gospod je poveličal svojega zvestega služabnika z nespodletelostjo telesa. Njegovo sveto telo je skozi stoletja ostalo obvarovano pred vsakim trohnenjem ter ga je še danes mogoče videti v stolnici v Sevilli. Ob njegovem grobu so se dogajala mnoga čudežna ozdravljenja, o katerih so skozi stoletja pričevali verniki, ki so prihajali prosit za njegovo nebeško priprošnjo v hudih stiskah in boleznih.

Češčenje in zavetništvo

Za svetnika ga je leta 1671 razglasil papež Klemen X. Njegov god v bogoslužju obhajamo 30. maja, posebej slovesno pa ga praznujejo v Španiji in v frančiškanskem redu. Njegove relikvije počivajo v veličastni srebrni skrinji v kraljevi kapeli stolnice v Sevilli, pred podobo Božje Matere. V sakralni umetnosti ga upodabljajo kot kralja v oklepu s krono in kraljevskim plaščem, z mečem in zemeljsko kroglo ali križem, pogosto s frančiškansko vrvico s tremi vozli okoli pasu. Je zavetnik Seville, vladarjev, inženirjev, jetnikov in revežev.

Isti dan, 30. maja, godujejo tudi