SVETNICA · DEVICA
Sveta Klara Asiška
- God
- 11. avgusta
- Obdobje
- 13. stoletje
- Smrt
- 1253.
Med najbolj čaščenimi: Najbolj čaščeni na Hrvaškem, Najbolj čaščeni na angleškem območju, Najbolj čaščeni v Italiji, Najbolj čaščeni na španskem območju, Najbolj čaščeni na Poljskem, Najbolj čaščeni na portugalskem območju, Najbolj čaščeni na Slovenskem
Življenje
Sveta Klara Asiška (Chiara Sciffi) se je rodila 16. julija 1194 v Assisiju v Umbriji kot najstarejša hči grofa Favorina Scifija in plemičinje Ortolane Fiumi. Vzgojena v krščanski veri ob materi, ki se je odlikovala s pobožnostjo in milosrčnostjo, je Klara že od malega gojila ljubezen do skrite molitve, odpovedovanja in pomoči ubožnim.
Pri osemnajstih letih je poslušala postne pridige svetega Frančiška Asiškega v cerkvi svetega Jurija v Assisiju. Frančiškove ognjevite evangeljske besede o hoji za ubogim in križanim Kristusom so v njenem srcu prižgale neugasljivo vnemo. Skrivaj se je srečala s Frančiškom in mu zaupala svojo želju, da bi živela po svetem evangeliju. Na cvetno nedeljo leta 1212 se je Klara, razkošno oblečena, odpravila v asiško katedralo svetega Rufina. Ko so drugi pristopali k oltarju, je ona v ganjenosti ostala na mestu, tako da je sam škof stopil dol in ji izročil blagoslovljeno palmovo vejico. Isti večer, 20. marca 1212, je Klara v spremstvu pobožnih žensk skrivaj zapustila očetov dom in se odpravila v skromno cerkvico Porciunkulo. Tam so jo dočakali sveti Frančišek in njegovi bratje. Frančišek ji je postrigel lase, razkošna oblačila pa zamenjal z grobo volneno tuniko in tančico, s čimer se je Klara za vselej zaročila s Kristusom.
Njen oče in sorodniki so jo poskušali s silo odvleči nazaj v grad, vendar se je sama trdno oklenila oltarja v samostanu in razkrila pobrito glavo ter s tem pokazala, da nepovratno pripada Bogu. Kmalu se ji je v samostanu pridružila mlajša sestra Neža, kljub novim nasilnim poskusom sorodstva. Sveti Frančišek ju je nato namestil v skromno bivališče ob cerkvici svetega Damjana v Assisiju, ki jo je sam z lastnimi rukami prenavljal. Tam se je rodil Drugi frančiškanski red, Red ubogih gospe (kasneje imenovan klarise), Klara pa je postala prva opatinja te skupnosti.
Klara se je junaško borila za temeljni ideal serafskega uboštva. Ko ji je kardinal Ugolino, poznejši papež Gregor IX., ponudil ublažitev pravila in posest skupnih posestev zaradi varnosti, je Klara to odlučno zavrnila ter dejala: »Sveti oče, želim odvezo od svojih grehov, ne želim pa odveze od obveznosti hoje za Jezusom Kristusom.« Zadivljen nad njeno evangeljsko trdnostjo ji je papež Gregor IX. 17. septembra 1228 podelil edinstveni »Privilegium Paupertatis« (Privilegij uboštva), s katerim je bilo zagotovljeno, da nobena oblast ne more prisiliti njene skupnosti k posesti zemeljskih dobrin. Klara je sama napisala Pravilo za svoje sestre, ki je postalo prvo pisano pravilo v zgodovini Cerkve, ki ga je sestavila ženska, papež Inocenc IV. pa ga je slovesno potrdil le dva dni pred njeno smrtjo.
Ko je več kot štirideset let preživela v klavzuri svetega Damjana, je Klara prednjačila v postu, nočnih bdenjih, služenju bolnim sestram in trajnem klanjanju. V Gospodu je umrla 11. avgusta 1253 v samostanu svetega Damjana, ko je v rokah držala papeško bulo s potrditvijo Pravila.
Čudeži
Najbolj znano čudo svete Klare se je zgodilo septembra 1240, ko so saracenski najemniki v službi cesarja napadli Assisi in se začeli vzpenjati čez obzidje samostana svetega Damjana. Čeprav je bila hudo bolna, je Klara ukazala, naj jo nesejo do okna, ter pred sovražnike prinesla pokaznico s Presvetim Oltarnim Zakramentom in vpila h Kristusu za rešitev svojih sester in mesta. Iz Presvetega se je zaslišal glas: »Jaz vas bom vedno varoval!« V tem trenutku je napadalce obšel nepojasnjiv strah ter so v neredu zbežali čez obzidje in prizanesli samostanu in Assisiju.
Prav tako ji je nekega božičnega večera, ko je morala zaradi bolezni ostati v svoji celici, medtem ko so bile sestre pri maši v baziliki svetega Frančiška, Gospod omogočil, da je na steni svoje celice v duhu jasno videla in slišala celotno bogoslužje in jaslice.
Češčenje in zavetništvo
Rimskokatoliška Cerkev obhaja god svete Klare 11. avgusta. Papež Aleksander IV. jo je slovesno razglasil za svetnico leta 1255 v katedrali v Anagniju, le dve leti po njeni smrti. Njeno telo počiva v baziliki svete Klare v Assisiju. V krščanski umetnosti je upodobljena v temnem habitu z belo tančico in vrvico s tremi vozli, v rokah pa drži pokaznico ali ciborij s Presvetim Oltarnim Zakramentom ter lilijo, simbol devištva. Zaradi čudovitega videnja božične maše jo je papež Pij XII. 17. februarja 1958 razglasil za nebeško zavetnico televizije in telekomunikacij. Je zavetnica reda klaris, vezenic, očesnih bolnikov in mesta Assisi.
Isti dan, 11. avgusta, godujejo tudi
- Sveta Atrakta, opatinja 6. stoletje
- Sveta Suzana Rimska, devica in mučenka 3. stoletje
- Sveti Aleksander Ogljar, škof in mučenec 3. stoletje
- Sveti Ekvicij, opat 6. stoletje
- Sveti Gaugerik iz Cambraija, škof 7. stoletje
- Sveti Rufin Asiški, škof in mučenec 3. stoletje
- Sveti Taurin iz Évreuxa, škof 5. stoletje
- Sveti Tiburcij, mučenec 3. stoletje
- Blaženi Janez Jurij Rhem, duhovnik in mučenec 18. stoletje
- Blaženi Janez Sandys, Štefan Rowsham, duhovnika, in Viljem Lampley, mučenci 16. stoletje
- Sveta Rustikola iz Arlesa, opatinja 7. stoletje