Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 13. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Martin Cid

Blaženi Martin Cid
Klikni za povečavo
×
Blaženi Martin Cid
Blaženi Martin Cid. Vir slike: Wikimedia Commons

BLAŽENI · OPAT

Blaženi Martin Cid

God
7. oktobra
Obdobje
13. stoletje
Smrt
1203.

Življenje

Blaženi Martin Cid se je rodil v 12. stoletju na območju Leonskega kraljestva v Španiji. Že v zgodnji mladosti je začutil neustavljiv Božji klic k meniškemu posvečenju v tišini in evangeljskem uboštvu.

Svojo meniško pot je začel v samoti, ob velikodušni podpori leonskega in kastiljskega kralja Alfonza VII. pa je ustanovil skupnost menihov v kraju Peleas (znanem tudi kot Bellofonte ali Bellus Fons) nedaleč od Zamore. Voden z željo po strogem posnemanju Vodila svetega Benedikta v njegovi izvirni čistosti je Martin svojo mlado skupnost pridružil cistercijanskemu redu. Ta ustanova je s tem postala ena najzgodnejših cistercijanskih naselbin na španskih tleh.

Skupnost se je kmalu preselila v bližnji, rodovitnejši in mirnejši kraj Valparaíso (Santa María de Valparaíso, Vallis Paradisi), kjer se je pod Martinovim vodstvom razvila v znamenito in cvetočo cistercijansko opatijo. Martin je samostan vodil kot prvi opat ter izkazoval izredno očetovsko modrost, ponižnost in ljubezen. Bratom je bil zgled v nepretrgani molitvi, strogem postu, ročnem delu in zvestem izpolnjevanju meniške discipline. Še posebej se je odlikoval z dejavno ljubeznijo do ubogih, lačnih in romarjev, ki so potovali skozi tiste kraje, ter vsakemu popotniku nudil zatočišče in kruh. Po svetem življenju, preživetem v skritosti pred Bogom, je blaženi Martin Cid v 12. stoletju umrl v Gospodu v svoji opatiji v Valparaísu, izročilo pa kot leto njegove smrti navaja leto 1152.

Češčenje in zavetništvo

Rimskokatoliška Cerkev obhaja god blaženega Martina Cida 7. oktobra, kakor je zapisano v Rimskem martirologiju, kjer se omenja kot ustanovitelj samostana Bellofonte, ki ga je pridružil cistercijanskemu redu. Njegovo češčenje se od nekdaj neguje v cistercijanski redovni družini in v španskih škofijah leonskega območja. V cerkveni umetnosti je upodobljen v belem cistercijanskem habitu s škapulirjem, z opatsko palico in knjigo Vodila svetega Benedikta v roki, pogosto ob prikazu samostana ali v molitvi za siromake in popotnike. Časti se kot svetel zgled cistercijanskega meništva, graditelj redovnega miru in zavetnik revnih popotnikov.

Isti dan, 7. oktobra, godujejo tudi