Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 13. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Egidij Asiški

BLAŽENI · REDOVNIK

Blaženi Egidij Asiški

God
23. aprila
Obdobje
13. stoletje

Življenje

Blaženi Egidij Asiški se je rodil v Assisiju okoli leta 1190. Bil je preprost kmet, človek čistega srca in globoke pobožnosti. Ko je aprila 1209 videl zgled dveh uglednih meščanov, Bernarda iz Quintavalla in Petra Cattanija, ki sta zapustila vse in šla za svetim Frančiškom, je tudi sam zaprosil, da bi postal del te male evangelske bratovščine. Frančišek ga je sprejel z velikim veseljem in ga na praznik svetega Jurija oblekel v ubožni habit, ki ga je zanj izprosil. Ljubkovalno ga je imenoval »vitez naše okrogle mize« zaradi njegove viteške zvestobe Kristusu in evangeliju. Skoraj takoj se je s Frančiškom odpravil pridigat v Ankonsko marko, nato pa ga je spremljal v Rim, kjer je papež Inocenc III. ustno potrdil prvo frančiškovo vodilo.

Egidij je bil neumoren romar. Okoli leta 1212 se je peš odpravil h grobu svetega apostola Jakoba v Santiago de Compostelo. Kmalu po vrnitvi se je napotil v Sveto deželo, da bi počastil kraje, posvečene s Kristusovimi stopinjami, ob vrnitvi pa je obiskal svetišči svetega nadangela Mihaela na gori Gargano in svetega Nikolaja v Bariju. Pozneje je potoval tudi v Rim in celo v Tunis. Na vseh teh dolgih in napornih potovanjih je vztrajal pri tem, da hrano in prenočišče zasluži z lastnimi rokami, s čimer je sledil besedi apostola Pavla: »Kdor noče delati, naj tudi ne jé« (2 Tes 3,10). V Anconi je pletel košare iz trstičja, v Brindisiju nosil vodo in pomagal pokopavati mrtve, v Rimu sekal drva, tlačil grozdje v stiskalnici in obiral orehe. Ko je bival kot gost nekega kardinala v Rietiju, je vztrajal pri tem, da pometa hišo in čisti nože, pri čemer je govoril, da je pravo veselje telesno delati iz ljubezni do Najvišjega in za to ne prejeti manjšega plačila od raja.

Po letih romanja in oznanjevanja ga je sveti Frančišek poslal v samotišče Monteripido pri Perugii. Tam je Egidij preživel ostanek življenja v globokem zrenju in molitvi. Čeprav ni imel teološke in klasične izobrazbe, sta ga dolgotrajno opazovanje nebeških skrivnosti in božanska ljubezen, v kateri je gorel, navdala s tolikšno modrostjo, da so ljudje vseh stanov, plemiči, škofje in celo sam papež, prihajali v Perugio, da bi z njegovih ustnic slišali besedo življenja. Njegovi kratki, jedrnati in globoki nasveti so bili zapisani in zbrani v zbirko z naslovom »Izreki« (Dicta), ki jih je sveti Bonaventura izjemno cenil. Umrl je v Monteripidu 23. aprila 1262, natanko na dvainpetdeseto obletnico svojega vstopa v red manjših bratov.

Čudeži

Egidijevo življenje je bilo prežeto z mističnimi milostmi in zamaknjenji. Pogosto je padal v ekstaze, zlasti kadar je slišal pogovor o nebeških rečeh ali samo Jezusovo ime. Gospod ga je obdaril z darom prerokovanja in spoznavanja človeških src, zato je mnogim razkrival njihove skrite misli in grehe, da bi jih privedel k resničnemu spreobrnjenju.

Češčenje in zavetništvo

Češčenje blaženega Egidija je od davnine živelo v Perugii in v celotnem frančiškanskem redu, papež Pij VI. pa ga je uradno potrdil leta 1777. Njegov god se obhaja 23. aprila. Relikvije se hranijo v cerkvi svetega Frančiška al Prato v Perugii. V likovni umetnosti se upodablja v habitu frančiškana, pogosto v drži molitve, potopljen v zrenje z lilijo ali v zamaknjenju pred razpelom.

Isti dan, 23. aprila, godujejo tudi