BLAŽENA · DEVICA
Blažena Helena Enselmini
- God
- 4. novembra
- Obdobje
- 13. stoletje
- Smrt
- 1231.
Življenje
Blažena Helena Enselmini se je rodila leta 1207 v Padovi v stari in ugledni plemiški družini, ki je v tistem času precej osiromašila. Njeni starši so pripadali rodu Enselmini, gospodarjem kraja Caselle de' Ruffi. O njenem zgodnjem otroštvu je ohranjenih malo podatkov, znano pa je, da je bila deklica izrazite skromnosti, krotkosti in notranje zbranosti. Prelomni trenutek njenega življenja se je zgodil okoli leta 1220, ko je v Padovo prišel sveti Frančišek Asiški po vrnitvi s potovanja po Vzhodu. Ko je poslušala ognjevite in evangeljske besede asiškega Ubogega na mestnih trgih, je mlada Helena začutila, da je njeno srce nepreklicno osvojeno za Kristusa.
Ko je sveti Frančišek v obližnji vasi Arcella ustanovil majhen samostan za uboge gospe (klarise), je Helena že pri svojih trinajstih letih zaprosila za sprejem v skupnost. Po starodavnem izročilu je ubogi pokorniški habit prejela iz rok samega svetega Frančiška. V samostanu je preživela več kot desetletje ter živela v polni strohosti vodila svete Klare, ki je predpisovalo trajni post, strogo klavzuro, celodnevni molk, odpoved vsakemu posestvu in naporno fizično delo. Čeprav je bila izjemno krhke telesne zgradbe in je neprestano pobolevala, je Helena vse samostanske težave prenašala z radostnim in vedrim duhom, ne da bi kdaj izrekla besedo pritožbe.
V začetku leta 1230 jo je prizadela težka in mučna bolezen. Začelo se je z dolgotrajnimi napadi vročice in nespečnostjo, kmalu pa je sledila skoraj popolna telesna omrtvelost. V zadnjih letih življenja je Helena popolnoma izgubila vid in dar govora, vendar je ohranila bistrost uma in neizmerno duhovno moč. Prikovana na skromno slamnato ležišče je svoje trpljenje združevala z Jezusovim trpljenjem, s kretnjami in znaki rok pa je pričevala o nebeških videnjih, ki so ji krepla dušo. V teh težkih preizkušnjah jo je duhovno tolažil, spovedoval in hrabril sam sveti Anton Padovanski, ki je bival v obližnjem samostanu. Po dolgih petnajstih mesecih popolnoma nepremičnega ležanja na slamnjači je blažena devica mirno zaspala v Gospodinu v samostanu Arcella 4. novembra 1231 v štiriindvajsetem letu starosti.
Čudeži
Gospod je blaženo Heleno obdaril z izjemnim mističnim darom dolgotrajnega popolnega posta od zemeljske hrane, tako da se je mesece hranila izključno s prejemanjem presvete evharistije. Po njeni smrti je njeno telo dolgo ostalo popolnoma nedotaknjeno in nestrohnjeno ter je žarelo v čudoviti svežini in nebeškem miomiru. Na njenem grobu v Arcelli so bila takoj zabeležena številna čudovita ozdravljenja bolnikov, ki so se zatekali k njenemu zagovoru.
Češčenje in zavetništvo
Frančiškanski red in verni narod Padove so začeli Heleno čestiti kot svetnico takoj po njeni smrti. Slikar Giusto de' Menabuoi jo je naslikal na freskah v krstilnici padovanske stolnice kot sozavetnico mesta. Papež Evgen IV. je leta 1443 podelil odpuščanje vsem, ki pomagajo pri obnovi samostana v Arcelli, ki so ga v narodu že takrat imenovali samostan svete Helene zunaj obzidja. Na prošnjo padovanskega škofa Gregorja Barbariga, papeža Inocenca XII. in rimskih oblasti je papež Inocenc XII. 29. oktobra 1695 slovesno potrdil njeno češčenje ter jo uvrstil med blažene. Njeno telo danes počiva v steklenem relikvariju v svetišču Arcella v Padovi. V Rimskem martirologiju se njen liturgični god obhajuje 4. novembra. Upodobljena je v habitu klaris z tančico, v bolniški postelji pred razpelom. Je zavetnica bolnikov, prikovanih na posteljo, nemih in tistih, ki trpijo zaradi težkih telesnih omrtvelosti.
Isti dan, 4. novembra, godujejo tudi
- Sveta Modesta iz Trierja, opatinja 7. stoletje
- Sveti Amancij iz Rodeza, škof 5. stoletje
- Sveti Félix de Valois, puščavnik 13. stoletje
- Sveti Karel Boromejski, škof 16. stoletje
- Sveti Perpète de Maastricht, škof 7. stoletje
- Sveti Pierius, duhovnik 3. stoletje
- Sveti Vital in Agrikola, mučenci 4. stoletje
- Blažena Frančiška d'Amboise, redovnica 15. stoletje
- Sveti Emerik (Henrik), kraljevič 11. stoletje
- Sveti Nikander, škof, in Hermes, duhovnik, mučenci 4. stoletje