Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 13. stoletje › Spomin › Blaženi Gerard Mecatti

BLAŽENI · PUŠČAVNIK

Blaženi Gerard Mecatti

God
25. maja
Obdobje
13. stoletje

Življenje

Blaženi Gerard Mecatti se je rodil v Villamagni pri Firencah okoli leta 1174 v revni kmečki družini. Kot dvanajstleten deček je osirotel, nakar ga je sprejela plemiška družina, v katere službi je postal oproda mladega viteza iz reda svetega Janeza Jeruzalemskega. Svojega gospodarja je spremljal v Sveto deželo, toda na tej poti sta oba padla v ujetništvo. Po osvoboditvi in vitezovi smrti je Gerard obiskal svete kraje in se vrnil v domovino, vendar ga je ljubezen do Kristusove dežele znova pritegnila na Vzhod. Ko so na drugem potovanju ladjo napadli gusarji, je Gerardova goreča molitev rešila posadko in potnike pred pogubo.

V Palestini je ostal sedem let ter preživljal dneve v dvorih ivanovcev, kjer je negoval bolnike in gobavce ter jim stregel s tolikšno ljubeznijo in ponižnostjo, da so vsi v njem prepoznavali resničnega Božjega moža. Po vrnitvi v Toskano je spoznal svetega Frančiška Asiškega, ki ga je sprejel v tretji red svetega Frančiška. Gerard je nosil tako znamenje belega križa reda svetega Janeza kot skromno frančiškansko oblačilo ter v svojem srcu združeval viteško predanost bolnim in serafinsko uboštvo.

Naselil se je kot puščavnik v skromni kočici nedaleč od rodne Villamagne. Njegovo življenje je bilo neprestan vzpon v molitvi, strogem postu in mrtvičenju telesa; nosil je spokorno srajco, se bičal in vsako noč skrivaj prehodil tri milje na kolenih, da bi v samoti molil k Bogu. V kraju Incontro je postavil oratorij, posvečen Blaženi Devici Mariji. Čeprav je ljubil samoto, so bila njegova vrata odprta vsakemu stiskanemu: sprejemal je popotnike, tolažil žalostne in delil revežem vse, kar je imel. Ko je v visoki starosti hudo zbolel, so skrb zanj prevzele pobožne žene. Sveto je preminil v svoji koči sredi 13. stoletja ter za seboj zapustil spomin na življenje, ki je bilo vse prežeto z ljubeznijo do Križanega.

Čudeži

Gospod je Gerarda obdaril s številnimi čudežnimi znamenji za časa življenja in po smrti. Najbolj znan čudež se je zgodil v januarju, med njegovo zadnjo boleznijo. Ko ga je redovnica, ki mu je stregla, vprašala, ali želi kaj pojesti, se je blaženec nasmehnil in prosil za nekaj svežih češenj. Misleč, da blodi v vročici, je sestra na njegovo prigovarjanje vendarle stopila na ograjeni vrt za celico in tam sredi zimske zmrzali zagledala češnjevo drevo, obteženo z zrelimi, rdečimi in dišečimi plodovi, svežimi kakor sredi junija.

Po njegovi smrti so prebivalci okoliških vasi pohiteli k njegovemu telesu, da bi vzeli dele oblačil za relikvije, zato so ga oblasti morale začasno umakniti visoko v krošnjo hrasta, dokler niso zgradili cerkve. Njegovo telo je stoletja ostalo nedotaknjeno ter okrog sebe širilo prijeten nebeški vonj, kadar koli so ga pokazali vernikom.

Češčenje in zavetništvo

Češčenje blaženega Gerarda je 18. maja 1833 potrdil papež Gregor XVI. Njegov god v Rimskem martirologiju obhajamo 25. maja. Njegovo netrohnjivo telo počiva v kamnitem relikviariju pod glavnim oltarjem župnijske cerkve v Villamagni. V krščanski umetnosti Gerarda Mecattija upodabljajo v sivem puščavniškem habitu z belim križem svetega Janeza na prsih, medtem ko v roki drži vejico, polno zrelih rdečih češenj, simbol čudeža, ki ga je Gospod storil po njegovi otroški veri.

Isti dan, 25. maja, godujejo tudi