Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 13. stoletje › Življenjepisi › Sveti Engelbert

Sveti Engelbert
Klikni za povečavo
×
Sveti Engelbert
Sveti Engelbert. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · ŠKOF IN MUČENEC

Sveti Engelbert

God
7. novembra
Obdobje
13. stoletje
Smrt
1225.

Življenje

Sveti Engelbert se je rodil okoli leta 1185 na gradu Burg v Nemčiji kot mlajši sin grofa Engelberta I. Berškega in Margarete Gelderske. Izhajal je iz visokega plemstva in je bil že zgodaj usmerjen v cerkveno službo. Šolal se je v stolni šoli v Kölnu ter v skladu z običaji tistega časa že v deških letih prejel proštiji pri cerkvah svetega Jurija in svetega Severina v Kölnu, leta 1199 pa je postal stolni prošt v Kölnu. V mladosti je živel razkošno in posvetno življenje velikaša ter se zapletel v politične spore glede izvolitve nadškofa, zaradi česar ga je papež Inocenc III. leta 1206 odstavil in izobčil. Vendar je Engelbert ponižno priznal svojo napako, se podredil Svetemu sedežu ter se v znamenje pokore leta 1212 udeležil vojaškega pohoda proti krivovercem v južno Francijo.

Kapitel kölnske stolnice ga je 29. februarja 1216 soglasno izvolil za kölnskega nadškofa, v škofa pa je bil posvečen 24. septembra 1217. Ko je prevzel nadškofijo, ki je bila opustošena od vojn in v neredu, se je Engelbert z veliko odločnostjo lotil obnove. Bil je visoke rasti, ostrega uma in neizmerne delovne moči, neutruden v obrambi pravice in cerkvenega premoženja. Utrdil je meje nadškofije, ukrotil samovoljo nasilnih plemičev in zaradi miru zgradil utrdbe. Hkrati je iskreno skrbel za duhovno življenje svojega ljudstva. Obhajal je deželne sinode, spodbujal disciplino med duhovščino in v samostanih ter z vsem srcem sprejel nova beraška redova: frančiškane leta 1219 in dominikance leta 1221. Bil je resničen prijatelj siromakov in vdov.

Njegov ugled je bil tolikšen, da mu je cesar Friderik II. leta 1220 zaupal službo državnega upravitelja in skrbnika nad svojim mladim sinom Henrikom VII., ki ga je Engelbert leta 1222 v Aachnu okronal za kralja in ga vzgajal z očetovsko ljubeznijo. Toda njegova brezkompromisna pravičnost in obramba šibkejših sta mu nakopali nevarne sovražnike med velikaši. Njegov bratranec grof Friderik Isenberški je hudo trpinčil in okradal redovnice v opatiji Essen, kjer je bil posvetni upravitelj. Ko se je Engelbert po naročilu papeža in cesarja odločno postavil v bran trpinčenim redovnicam in bratranca poklical na sodišče, je Friderik skoval zaroto, da ga umori. Engelbert je slutil nevarnost, se spovedal mindenskemu škofu in se izročil v roke Božje previdnosti. Dne 7. novembra 1225, ko je potoval proti Schwelmu, da bi posvetil cerkev, ga je v ozki soteski Gevelsberga napadla skupina oboroženih morilcev pod Friderikovim vodstvom. Svetega pastirja so potegnili s konja in ga neusmiljeno razsekali, pri čemer je zadobil sedeminštirideset smrtnih ran.

Češčenje in zavetništvo

Izmaličeno telo svetega škofa so prepeljali v Köln, kjer je cesarsko mesto prelilo reke solza nad svojim pravičnim pastirjem. Kardinal Konrad von Urach, papeški legat, ga je 24. februarja 1226 položil v kölnsko stolnico in ga razglasil za mučenca, ki je dal življenje za pravico in svobodo Cerkve. Njegov življenjepis in čudeže je popisal Cezarij iz Heisterbacha. Nadškof Ferdinand je leta 1618 potrdil njegovo bogoslužno obhajanje in njegove relikvije položil v razkošen baročni relikviarij v kölnski stolnici. Njegov god se v Rimskem martirologiju obhaja 7. novembra. V umetnosti ga upodabljajo v škofovskem ornatu z mečem v roki ali ranjenega, ko brani nemočne in redovnice.

Isti dan, 7. novembra, godujejo tudi