SVETNIK · DUHOVNIK
Sveti Parizij
- God
- 11. junija
- Obdobje
- 13. stoletje
- Smrt
- 1267.
Življenje
Sveti Parizij se je rodil okoli leta 1151 ali 1160, verjetno v Bologni ali v Trevisu. Že kot dvanajstleten deček je zapustil svet in vstopil v kamaldolski red ter izbral strogo meniško življenje, posvečeno molku, postu in molitvi. Po dolgotrajni duhovni pripravi in rasti v krepostih je leta 1191 prejel sveti red duhovništva.
Kmalu po posvečenju so ga predstojniki poslali v Treviso, kjer je bil imenovan za kaplana in duhovnega voditelja redovnic v samostanu svete Kristine. V tej skriti službi je Parizij ostal polnih sedeminsedemdeset let, vse do konca svojega nenavadno dolgega zemeljskega življenja. Njegovo duhovno vodstvo je temeljilo na modrosti Svetega pisma, globoki ponižnosti in očetovski blagosti. Ko je pomagal redovnicam pri pridobivanju kreposti, je bil Parizij duša samostana in steber duhovnega življenja.
Poleg skrbi za redovnice v Trevisu je sodeloval tudi pri ustanovitvi novega ženskega samostana v Bologni ter po potrebi služil obema skupnostima. Tesno je bil povezan tudi z bolnišnico Vseh svetih v Trevisu, kjer je neumorno tolažil bolnike, stregel ubogim in nudil zavetje romarjem. Dočakal je izjemno visoko starost prek sto let ter vse do zadnjega diha ohranil bister um in neugasljivo molitveno gorečnost. V Gospodu je preminil v Trevisu 11. junija 1267, v sto šestnajstem letu starosti.
Čudeži
Sveti Parizij je bil že v času zemeljskega življenja obdarjen z mnogimi nadnaravnimi karizmami. Pripisovali so mu dar preroštva, sposobnost branja src in številna čudežna ozdravljenja bolnikov, ki so prosili za njegov blagoslov in duhovno tolažbo. Po njegovi sveti smrti so se na njegovem grobu dogajale mnoge čudežne uslišitve, kar je spodbudilo krajevnega škofa, da je zbral pričevanja o njegovih čudežih.
Češčenje in zavetništvo
Po Parizijevem preminotju je škof Trevisa Alberto Ricco izvedel cerkveni postopek ter ga že 25. novembra 1268 slovesno razglasil za svetnika. Njegovo telo je sprva počivalo v samostanski cerkvi v Trevisu, ki so jo med ljudmi poimenovali cerkev svete Kristine in svetega Parizija. Leta 1810 so njegove posmrtne ostanke prenesli v stolnico svetega Petra v Trevisu, kjer jih še danes z velikim spoštovanjem hranijo.
Stoletja so ga častili kot sozavetnika mesta Treviso. Njegov bogoslužni god v Rimskem martirologiju se obhaja na dan njegovega prehoda v večnost, 11. junija. V umetnosti ga upodabljajo v belem habitu kamaldolskih menihov, z dolgo sivo brado, v roki pa drži palico ali knjigo duhovnih pravil kot trajen vzor duhovnega vodstva, vztrajnosti in svetniške dolgoživosti.
Isti dan, 11. junija, godujejo tudi
- Blažena Jolanda Poljska, opatica 13. stoletje
- Blaženi Bardo iz Mainza, škof 11. stoletje
- Sveta Marija Roza Molas y Vallvé, devica 19. stoletje
- Sveta Pavla Frassinetti, devica 19. stoletje
- Sveti Barnaba, apostol 1. stoletje
- Sveti Maksim iz Neaplja, škof 4. stoletje
- Sveti Rimbert iz Hamburga in Bremna, škof 9. stoletje
- Blaženi Štefan Bandelli, duhovnik 15. stoletje
- Sveta Aledis, devica 13. stoletje
- Sveti Janez Sahagunski González de Castrillo, duhovnik 15. stoletje