Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 13. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Hugo de Actis

BLAŽENI · REDOVNIK

Blaženi Hugo de Actis

God
26. julija
Obdobje
13. stoletje
Smrt
1270.

Življenje

Blaženi Hugo de Actis (Ugo degli Atti) se je rodil v prvi polovici trinajstega stoletja v utrjenem kraju Serra San Quirico v deželi Marke, v plemiški družini Atti. V mladosti je začutil minljivost tega sveta in hrepenenje po popolni posvetitvi Bogu v meniškem miru in askezi. Skupaj z bratom Jožefom, ki se je prav tako posvetil Gospodu, ga je pritegnil svetniški zgled svetega Silvestra Guzzolinija, ustanovitelja silvestrinske veje benediktinskega reda.

Sveti Silvester je sprejel Huga med svoje prve učence v samostanu svetega Janeza. Hugo se je že od samega začetka redovniške poti odlikoval z izjemno pokorščino, strogostjo do samega sebe, neprestano molitvijo in globokim premišljevanjem Božje besede. Bil je vzor redovne discipline ter je pod modrim vodstvom svojega ustanovitelja v vsem hodil po stopinjah svetega Benedikta.

Pozneje je odšel v Sassoferrato, kjer je nadaljeval svoje svetniško meniško življenje ter bratom in ljudstvu služil s svojo duhovno modrostjo, nasveti in molitveno pomočjo. Dneve je preživel v stanovitni poti k evangeljski popolnosti ter 26. julija 1270 v Sassoferratu blago usnil v Gospodu.

Češčenje in zavetništvo

Posmrtni ostanki blaženega Huga de Actisa počivajo v veliki cerkvi svete Marije (Santa Maria del Ponte del Piano) v Sassoferratu, kjer njegovo sveto telo z velikim spoštovanjem ljudstva hranijo pod oltarjem. V njemu posvečeni kapeli v tej cerkvi so umetniško upodobljeni prizori iz njegovega svetega življenja.

Češčenje blaženega Huga je leta 1756 uradno potrdil papež Benedikt XIV. in ga vpisal v seznam blaženih. Je glavni nebeški zavetnik mesta Sassoferrato, kjer se njegov god obhaja 26. julija, ter sozavetnik rodnega kraja Serra San Quirico, medtem ko ga silvestrinska benediktinska kongregacija slavi 27. julija. V umetnosti se upodablja v črnem habitu silvestrinskih menihov, pogosto v molitveni drži pred razpelom, kot trajen zgled zvestobe meniškemu poklicu, skritosti in pokorščini.

Isti dan, 26. julija, godujejo tudi